Ni čisto lahko napisati prispevek, ko adrenalin še kar noče ven iz tvojega telesa.
Najprej sm začel pisat tehnično, kdo je šel, kam smo šli, kje smo pustili avto...pa kliknem tipko POTRDI in vse izgine?!
Jeza...dve ure pisanja je šlo v K., ampak mogoče se je to zgodilo z namenom, tehnične stvari so že itak vsem dolgo znane. Manj poznani pa so moji občutki in če se bo kdo, kdaj v njih najdel me bo razumel, drugi pa samo poglejte slikce (tm bom mal tehničen).

Začel sem drugače razmišljat, pa ne bom trdil da zaradi gore same, mogoče zaradi zavedanja resnosti položaja. Vsi vemo da so stvari v gorah nepredvidljive, veličina človeka, alpinista pa se kaže v tem, da zna predvidet nepredvidljivo. Kaj?
No, če dobro razmisliš, nepredvidljivosti sploh ni, omejena je le na našo domišljijo in moja domišljija je zdej malo večja.

V 'šoli' so rekli kako pomembna je priprava na turo. Do sedaj se nisem zavedal teh besed. Mogoče zato, ker se v bistvu še nikoli nisem resno, razen v materialnem smislu pripravil na turo.
Izbira soplezalcev je resnično ful, ful pomembna stvar! Sprejemanje odločitev ni lahka zadeva, ko veš da si fizično izčrpan in te lahko napake drago stanejo.
Iti naprej, nazaj, prespati v bivaku ali sestopiti?
Kako izbrati najbolj varno pot do doline? Noč, mraz, okoli nas hribi, skale, prepadi. Miha in Kita sta vedela odgovore na vsa vprašanja, čeprav sta se tudi ona dva verjetno borila z dilemami v glavi. Vse se je izšlo in naša Grande tura je le še spomin v naših mislih.
In tm bo še dolgo...

Dostop do Teranove je bil še v temi. Če štartaš ob 4:30 iz Ljubljane je zelo velika verjetnost da boš prvi v smeri.

Jemček je prvi zamahnil. Led je bil dober.

Pogled na prihajajoče zasledovalce...

V grapi je bilo precej snega. Ko se ti udira vse do jajc je hoja precej prijetna, predvsem pa utrudljiva, amapak tle smo bli še polni energije!

pogled navzgor, zaenkrat je blo vreme še lepo

pogled navzdol

prečka pred izstopom iz Teranove grape. Stransko prečenje z derezami, ko je pod tabo prepad je lepa izkušnja. Vse delaš počasi, z občutkom in predvsem varno.

sosednji vrhovi, obsijani s sončkom

na poti do Trojke...

...in njen začetek

Kita je lepo splezal enega težjih predelov. Skala, bolj mal ledu in gor pršič. Preostane ti le dry-tooling.

Je blo kr napeto za gledat

To ni za vsakega pingvina, je reku Miha.

Sonce je počasi zahajalo

Jemčk na grebenu Dolgega hrbta

Joško v bivaku, kjer smo imeli malico in kratek sestanek.
Dnevni red:
1. Kdo ima kej za jest in pit?
2.Miha je zapel, Should I stay or should I go?

Skupinska pred bivakom ob 19h, preden smo stopili proti dolini. No, vmes so bli še hribi...Avto je vžgal ob 23:30.
Zaspal sm naslednji dan ob 14h, ko je adrenalin malce popustil. To je vse kar hočem deliti z vami.