Začnimo pri načelniku.

Kaj pa midve?

Pa kje gre ta smer!

Trojček napreduje.

Se mi zdi, da poba malo pozira.

Ne se skrivat.

Temu se reče rahlo previsno.

Dekleta, tjale gor bo treba.

Le kaj ji skala šepeta?

Katera bo prva?

...

Ta kodrast Lumpi.

Treba se je prilagajati skalnim oblikam.

Buh, tale se ne heca.

Prazna?

Kar naj bezlajo, tule je čisto OK.

Za bodočnost ČAO-ta se ni bati, kaj ne ravnatelj?

Še dobro, da se držim vrvi, oni spodaj me sploh ne slišijo.

Samo, da štrikov ne pomešajo.

Temu se pravi biti pozorn.

Plezaš do tiste skalce, sploh ni težko...

no ja.

Ej, ta pa je odločna!

Kaj pa razgled?

Kar dobro nam gre, kajne?

Tule bi moral biti dober grif...

Spet ena z razgledom.

Gneča, kot na mestnem avtobusu!

Mami od ta kodrastega.

Še malo!

Bravo Andreja!

Spust ob vrvi, ali po vrvi, ali z vrvjo, skratka abzajl je svojevrsten užitek.