ČAO - Odplakistan 2010

Andrej Erceg | 02.09.2010

Odplakistan 2010

Iskreno se zahvaljujem KA-PZS za finančno podporo ter dodajam eno od epizod zapisanih v znameniti Crnijev popotniški dnevnik:

Skardu, 17.8.2010

Danes sem se počutil kot kak begunec.
Že drugič smo se odpeljali na letališče ob šestih in se za začetek poskušali vkrcati na vojaško letalo, ki naj bi po urniku priletelo ob osmih. Po sistemu, kdor prvi pride prvi melje, smo se prebijali čez vojaške kontrolne točke z vsemi punkli (moji imajo približno 40 kg) proti letališki stezi. Na letališču so bile vsaj tri oborožene vojaške frakcije v različnih uniformah, različnih pomembnosti, pa mi turisti (nas sedem + približno toliko Nepalcev) in domorodci. Kot običajno so "pomembni" vojaki procesirali zelo počasi in nas v dobri uri le spravili na kesonar ter kot živino prestavili na letališko stezo oz. na ploščad, obdano z zarjavelimi praznimi sodi, na žgočem soncu sredi puščave. Glede na resnost in pomembnost grimas vojakov in tak isto resnost, pomembnost in zakompliciranost procesa prestavljanja na letališko ploščad, se nam je že tukaj sredi puščave zdelo, da smo dosegli ogromno, da sem pridejo res samo najsrečnejši osebki in da je od tukaj let z vojaškim letalom samo še stvar rutine. In potem smo čakali. Najprej na soncu. Vmes, v najboljšem vremenu, je priletelo eno civilno PIA letalo, ki pa ni bilo za nas. Gledali smo potnike, ki so se na drugi strani ploščadi iz njega izkrcavali. Potem so nam iz tega istega letala, v našo puščavsko čakalnico, prinesli ostanke zajtrka. Nato so prišli eni tipi z lopatami ter macolami in že sem mislil, da bodo lopate predali nam v roke, da si izkopljemo grobove, vojaki pa nas bodo milostno postrelili ter zagrebli. Namesto tega so z omenjenim orodjem začeli na pesku postavljati platno, pod katerega smo se potem vsi zavlekli. In čakali naslednje štiri ure. Vmes je civilno letalo odletelo. Na koncu, popoldne, po vseh bomo in ne bomo leteli, smo se ponovno vkrcali na kesonar in odpeljali nazaj na parkplac, do vhoda stavbe za civilne lete, ker naj bi v kratkem priletelo še eno PIA letalo iz Islamabada. In vsi domačini, ki niso več upali na vojaško letalo, so se skupaj z nami nabili pred zanikrn vhod, ki je vodil v letališko poslopje, na katerem sta spet stala dva oborožena vojaka in vse kontrolirala. In spet smo vlekli punkle ter gazili en čez drugega mimo kontrole v poslopje in v novo vrsto, na koncu katere sta bili dve ogromni rdeči tehtnici, s katerima so robo od vsakega posebej zelo zelo počasi stehtali, kot da bi tehtali meso v kakšni afriški mesariji. Pri tehtnici nam je letalski uradnik nato le predal Boarding Pass in spet se nam je zdelo, kot da smo zadeli na lotu. Potem smo se s tem zlata vrednim listkom čez temačen in zanemarjen hodnik, ki bi moral v bistvu biti sekret, prebili mimo zadnje rentgenske kontrole v svetlo, letališko čakalnico. Le ta je bila na moje presenečenje že precej polna čistih VIP lokalcev, ki jih v živinskih vrstah, jasno, ni bilo. In spet smo čakali, a tokrat samo še pol ure, dokler nam niso sporočili, da je letalo, ki je v Islamabadu že vzletelo, obrnilo nazaj od koder je prišlo, verjetno zaradi oblačnega vremena. In sedaj smo po osem urnem šihtu na letališču spet v hotelu. Jutri štartamo z istim načrtom ob isti uri.