...in zato se vse do prihoda v zadnje tri raztežaje smeri z Markom nisva pritoževala. Nasprotno, povsem sama sva v steni uživala v klasično modernističnem presežku v po postmodernističnem času, torej v četrtek. Je pa res, da naju je grmenje nad okoliškimi vršaci vsake toliko predramilo iz plezalne zamaknjenosti. Slednja se je nato povsem razblinila, ko sva se skozi meglo prebila v finalni del smeri. Najprej (nama) je kapnilo, potem pa se je usula sodra v sozvočju z grmenjem. Stena se je v trenutku prelevila v vodni tobogan in če ne bi bila na njenem robu, bi naju z nje verjetno odplaknilo. Ko se je pomirilo nebo sva se pomirila tudi midva ter v levo, po lažjem a vlažnem terenu, splezala na vrh. Aja, ker Italijani ne ustavljajo štoparjem, sva turo primerno zaokrožila.