Ekspedicija ČAO v osrčje Monte Rose s šestimi člani se je pričela v petek ponoči, ko smo se s ferrarijem in fičkotom odpeljali proti našemu izhodišču - Alagni, dobrih 630km stran od Ljubljane. Seveda nas je spremljal Murphy čez cel vikend, tako da smo že ob prihodu v Alagno imeli razliko prihoda dobro uro in pol (ja Katja, Pečo in Lipi so se peljali v ferrariju, Smail, Luka in Simon pa v fičkotu). Po prihodu smo jo takoj užgali na žičnico, ki nas je popeljala na Punta Indren (3260m), od koder je bila dobra urica in hoda do naše kočice ? Rifugio Mantova (3498m), kjer je Smail poskrbel da smo dobili super duper popust za prenočišče in polpenzion (Kako je zgledala naša zimska sobica si lahko ogledate tukaj: http://vimeo.com/12914394) Po ogledu našega kurnika smo se takoj podali na naš aklimatizacijski pohod in ga končali na približno 3850m, saj se nam je zaradi močnega sonca, pozne ure (krivi mi s fičkotom itak!) in naše prekomerne teže v nahrbtnikih prepogostokrat vdiral sneg do kolen (tole je bila odlična šola za drugič kaj NUJNO vzeti s sabo in česa definitvno ne!). Višino, redkejši zrak, žgoče sonce in dehidracijo je seveda vsak posameznik doživljal po svoje. Po aklimatizacijski turi smo se podali nazaj v kočo, kjer smo popoldne izkoristili za vadbo ledeniških manevrov na bližnjem snežišču, da bi bili ready za naš nedeljski podvig. Učitelja Pečo in Lipči sta nam pokazala vse, kar rabimo za varno hojo po ledeniku in morebitno reševanje padlega, ki ga na srečo v praksi nismo rabili. Pohvala obema za strokovno usposabljanje nas zelencev!

Zvečer po večerji seveda ni šlo brez kozarčka rdečega, skupaj pa smo že kovali plane za naslednji dan. Glede na to, da sem sam pred odhodom ekspedicije na grobo napisal načrt osvajanja štiritisočakov v teh dveh dneh, ki sta nam bila na razpolago, sem bil ob večerni debati raje tiho kot miška, ker sobotno popoldne ni šlo brez hecanja na moj račun (ker dlje od 3850m ni šlo v soboto Lipči, Pečo?sej pravim, Murphy nas je spremljal celo pot, sicer si pa tudi vidva poglejta v Toporišiča besedno zvezo ?ali pa?, haha Ob tej debati pa je vzporedno potekala še debata o plesu ob štangi mičnih gospodičin (ki jih v koči ni manjkalo), ki nam bi dale energije in elana za jutrišnje osvajanje vrha (Logično je bila tokrat Katja tista, ki je bila tiha kot miška ob tej debati Glede na to, da smo vsi (razen Pečota in Lipija) zaspali kot top takoj po večerji, ne vemo ali je bil ples v naši sobici uspešno izveden ali ne. Dejstvo pa je da sta bila zjutraj oba kar zmatrana, pa še ena čuden drog je stal pokonci v kočici... hmmm

No jutranje osvajanje našega štiritisočaka spet ni šel brez Murphyja. Kljub zgodnji uri smo se zaradi poznega zajtrka, ki je bil sicer načrtovan v koči ob 04.30, na pot podali šele okoli 06.00, v mislih pa smo imeli, da bi do koče drugič iz doline tovorili še kakšen servisni voziček, ki bi gospodičnam tam gori olajšal strežbo. Vreme zjutraj je bilo super, nekaj stopinj pod lediščem, rahlo vetrovno in sveže. Na ledeniku smo se navezali v dve ledeniški navezi, Lipi pa nas je na smučkah od daleč opazoval in potihem preverjal in nadzoroval naše znanje iz sobotnih ledeniških vaj (Madona je bil očiten Človek pa kar ne more verjeti koliko mravljic se je tisto jutro odpravljalo na osvajanje svojih vrhov, in kako zelo različne so si bile te mravljice. Med vzponom smo prehiteli kar lepo število navez in se občasno dobesedno zgrožali, kako so bili ostali navezani... Takrat ti je šele jasno, da biti samo vpet na štrik ne pomeni nič, če to ni narejeno na varen način. Po dolgih urah hoje smo končno le zagledali naš cilj ? Signalkuppe, ločila nas je le še dobra urica hoda. Pečo ne bi bil Pečo, če ne bi svojo navezo gnal po najbolj kratkem, a zelo strmem pobočju na vrh Midva s Katjo sva šla po utrjeni daljši poti in glej ga zlomka na končni greben pred vrhom smo prispeli skorajda sočasno Celotna ekspedicija šestih članov je tako dosegla vrh Signalkuppeja 4554m, tako da imata oba naša inštruktorja 100% uspešnost. Hvala obema v imenu vseh zelencev za vse nasvete, misli in vse ostale stvari, ki sta nam jih villa v možgane in ki so pripomogle, da smo iz Monte Rose prišli nazaj v dolino varno. Sem že omenil da smo imeli odličen pogled na Matterhorn, Mont Blanc in ostale vrhove? Smo tudi pomahali Primožu in njegovi ekipi na Mont Blanc, upam da so nas videli Aja pa tečajniki zdej znamo naštet tud nekaj več vrhov, kot tistih deset iz Kamniško-Savinjskih alp Jemček!

Po martinčkanju na vrhu, pa nam je zmanjkalo časa, da bi skočili še na kak sosednji štiritisočak, saj smo se s komplet opremo, ki smo jo tako z veseljem tovorili na vrh, morali podati nazaj v dolino, če smo hoteli ujeti zadnjo žičko, ki bi nas pripeljala do avta. Očitno bi rabili še en dan, da bi lahko osvojili kaj več. Smo pa vsi izredno veseli in zadovoljni, da smo sploh stali na našem prvem štirtisočaku. Tega ne bomo nikoli pozabili, ker nas še zdej rit boli od krstitve na vrhu. Lipči je imel očitno še veliko moči v rokah, ker mu šeškanje štirih zelencev ni predstavljalo nobenega posebnega napora, haha. Da sploh ne omenim, da je bil tisti trenutek najbolj nasmejan v celih dveh dneh! Zdej šele vem zakaj je šel s smučkami gor? joooj taktično taktično Lipči!

Tako smo se zelenci vrnili v Slovenijo z novimi željami, znanjem, izkušnjami in prvim štiritisočakom v žepu. Upam da bomo ponovili še kaj podobnega. Res še en enkrat pohvala našima učiteljema za vso podporo, prijaznost, razumevanje in motivacijo! Biti ČAO je tako vedno luštno, zabavno in poučno, da to ni res

PS: Z našim fičkotom smo nazaj prišli spet 2h kasneje kot tisti s ferrarijem, tako da si še zdej belimo glave kako je to možno?. Shit pa tale Murphy, če te cel vikend spremlja!

Žička, ki nas v treh etapah pripelje iz 700m na 3200m in nam tako prišpara 4 ure hoda

Haha, se sploh še ne zavedamo v kaj se podajamo!

Nikoli nikoli več ne bom jemal PREVEČ opreme s sabo! Ramena mi bodo drugič hvaležna

Eni pa smučke...taktično taktično

Hoja proti našem kurniku

In na aklimatizacijski turi

ki smo jo končali nekje tukaj

Potem pa 15 minut počitka pri naši kočici

Ja ja, tud Pečo je bil mal zmatran

Eni pa čist namsejani

Potem pa sledi preverjanje znanja vozlov

In potek reševanja padlega v ledeniški navezi

Inštruktorji so bili res dbest!

In še druga naveza

Pred večerjo...ja ja to je na Margeriti, 100%...no na koncu smo ugotovili da se tale kipec ne nahaja tam

Čakajoč večerjo

Ja mi zelenci smo spali...kaj sta pa PEčo in Liči delala se pa še do danes ne ve....

Pred jutranjim odhodom

In vsi ready za odhod

Strumno naprej naša četica

Ura je bila že čez 06.00

Ampak mi gremo in gremo...

dokler ne zagledamo dobesedno mravljišča!

Hitro se navežemo v ldeniško navezo

Pazi drsi! Vmes smo pa prehiteli kar nekaj navez

Višje, višje...

Prečudovita pokrajina okoli nas!

Strumno in veselo naprej

Mejčken pavze pa ne škodi, a ne?

Proti zadnjemu vzponu mimo serakov

Vidimo že nas cilj desno zgoraj! Juhuhuhuu

Še malo, še malo!

Ne grem na kolena...so mogoče pel, k smo mi spal, ne vem no!

Ja vedno bolj nasmejan...hihi

Skupinska na vrhu!

in pogledi na ostale vrhove, ste kej ljubosumni?

Obvezna krstitev

Sej pravim da Lipči ni šparal z udarci!!

Pa še najbolj legendarna fotka. ČE greš na veliko potrebo na 4554m se ti lahko tako zvrti, da se morš orenk prijet ko opravljaš potrebo da ne padeš...sej vemo kam

Vsi zmatrani od našega podviga pri naši kočici

A vsi veseli, srečni in nasmejani

Še malo počitka...potem pa...domov! Bilo je lepo