Dostop do koče Gianetti je dolg in lep.

Večino poti opazujeva najin jutrišnji cilj.

Očitno navdušena.

Vesna in Žiga hitro sledita.

Na vrhu jih počakava v zavetju bivaka.

Na sestopu sledimo Tini nekam v meglo.

Ekipa s sestopa.

Naslednji dan pa brez oblačka.

Raz je res nabrušen, Tina pa še bolj.

Ena z vrha.

Pri frikanju v dolini najprej opazim, da 6a+ v pokah precej bolj navija.

Še malo za tem sem spoznal tudi, da cameloti v tej poki res držijo.

Na Monte Disgracio nisva šla, ker je bilo ob pred štirimi urami, ko sva se zbudila, popolnoma oblačno.

Iz Italije pa v Avstrijski Zillertal na Rašiški tabor.
Najprej napademo res položne plošče.

Zadovoljstvo po uspešnem vzponu.

Šolsko uredimo sidrišče za spust (hojo) navzdol po smeri.

Po dveh dneh zelo zanimivega frikanja v četrtek pridejo oblaki.

Kaj pa če bo dež?!

Zadnji večer se tako skrijemo pod streho lokalne oštarije,

ob spremljavi Zillertalškega banda.

(Za tiste, ki pogrešate dopust v Avstriji so na njihovi strani tudi posnetki njihovih skladb, ki vam ob spominu na lep dopust kaj rade zvabijo solzo v oko.)