Začelo se je s tečajnikom Markotom in tečajnico

Manco, ki sta

v prečudoviti in veliki steni Ospa z zelo lepim razgledom na okolico

potegnila 1. cug. Na sliki vidimo Manco, ki napada prvi lahek, vendar krušljiv

rastežaj. Ocena III.

Še vedno smo pri prvem rastežaju. Na sliki vidimo Davida v prečnici. Šlo mu je dobro od rok.

V času varovanja mojega soplezalca Davida, sem utegnil narediti posnetek, na katerem sta naveza Svetličič-Vuk.

Urejata vse potrebno za napad 2. cuga (5c).

Okolica ostaja še vedno lepa, nespremenjena.

Dva zagrizena tečajca. Bravo David in Marko!

Smo že pri tretjem rastežaju. Ocena je še vedno 5c. Na sliki pa Marko, ki v vodstvu premaguje najtežji detajl.

Medtem, ko nekateri švicajo v tretjem rastežaju, drugi v drugem rastežaju. Na sliki vidimo Davida, ki se bori

kot lev.

Huda in perspektivna naveza se že sonči na vrhu smeri Medo.

Drugi pa na vrhu smeri še varujemo.

David, v zadnjem 4. rastežaju.

Tudi David je uspel priti na vrh. Veselja seveda ni manjkalo.

Sledili so resnično vertikalni spusti, pogostokrat čez previse, tako, da si visel na vrvi kot posušena klobasa. Vmes sem naredil posnetek na plezalce, ki se spopadajo z veliko težjimi smermi.

No, tole je eden o impresivnih štantov, sredi stene. Tako velike rinke še nisem videl.

Tole je pa neka italijanska naveza-zelo dobra, saj sta plezala v osrednjem, previsnem delu velike stene Ospa.

Marko v fazi spuščanja po vrvi.

Naslednji spust je bil prav tako fenomenalen.

Vertikala pa taka...da gate trga...

Manca - skor smo že dol.

In še en pogled na veliko osapsko steno. Blo je fajn. Vendar Medo je bil za naju z Markotom šele začetek plezanja, saj sva takoj napadla še Italijansko smer (6b, 80m). Fotk pa žal ni, ker je zmanjkalo baterij.