Vesna Nikšič, 10.07.2007

Planina Zapotok - na magičen dan

Sobota, 7.7.2007. Baje so zasedene vse poročne dvorane (v časopisu dva dni kasneje preberem, da se je na magičen dan na Tajskem v taksiju z registrsko številko 7777 rodil otrok). Med koprivami, ki najbrž rastejo vse od časov, ko so nazadnje od tod gnali kravico v dolino (ugibam: morda še kako leto po drugi svetovni vojni?) - zagledava opuščeno pastrisrko bajto. Prikupna in tako sama. Miheličev Tine ji v Slovenskih stenah pravi `muzej na prostem`. In že vidim starega patirja, ki ob večerih pred njo poseda s pipico v roki, patirica pa na `šporgetu` greje sveže mleko...oh, ta vonj preteklosti...

Fiksna ideja, da je še danes treba splezat vsaj eno kratko smer v Srebrnjaku ali vsaj v Zapotoškem vrhu v trenutku postane skorajda neokusna, saj že razgledovanje po grebenih, poležavanje v mehki gorski travi, duhanje macesnovih vršičkov prepoji vse čutnice. No, morda se ti zdi, da pretiravam, ampak po enem tednu `šihta` sem že od teh občutkov dovolj `v rožcah`.

Naslednje jutro greva v Zapotoški vrh v eno `navrtano` smer, čeprav ves čas pogledujem k Srebrnjaku. A za Srebrnjak ni bilo dovolj časa - za klasične smeri se je potrebno bolj pripraviti, imeti glavo bolj na `on`, navrtane bodo pa `za užtek`, si mislim.

Tisti konec je tako tih in lep, da o samem pleznju tokrat ni potrebno zgubljati besed.

Vesna