ČAO - Balkanski potopis

Andrej Erceg | 25.09.2008

Balkanski potopis

Trasa: Lj., Korčula, Črna gora, Kosova rep., Ex…Makedonija, Bolgarija, Srbija, Lj.
Prevoženo: 5000 km
Posebna zahvala: VW Golf, l.93, 350.000 km, za izjemno trdoživost v borbi z balkansko pritlehno naluknjanostjo

Uvodoma nama na meji v Neumu zateži zavzeti izganjalec slovenskih turistov - hrvaški policaj, ker na avtu nimava mednarodne oznake. Kazni po prevoženih 350.000 km brez oznake jasno nočem plačati, zato naju pošlje nazaj v Bosno. Po prosjačenju na parkingu, mi nalepko podari slovenski avtobusar. V drugo se prebijeva skoz, do Korčule.

Nadaljevanje v lipi njihovi je lepše: tri dni se mastiva z nalovljenimi oradami, brancini ter pici. Nazadnje so plavali v Pelješcu. Slava jim!

Nato je standard padel, zato pa se je povečala nesnaga. Plačava cestno takso in vstopiva v Črno goro. Po obmorski svinjariji in vožnji čez divje gorske prelaze, v dolini Rugove na kosovski meji, pri poizkusu ilegalnega prehoda meje, pred neobvoznimi betonskimi piramidami, pri Kforjevi opozorilni tabli in UCK grafitu, obračava. Na meji sicer ni nikogar, tudi odpadkov ne, občutek pa je v ozkem kanjonu vseeno rahlo grozljiv. Mene je strah za glavo, Alenko za denar.

V drugo v dolino Rugove vstopiva uspešno, po 170 km obvozu čez »mednarodni« prehod Rožaje ter po plačilu 50 EUR avtomobilskega zavarovanja. Najprej prideva v kaotično Peć ter z vožnjo nadaljujeva do Kforjeve kontrolne točke, postavljene ob vhodu z visokim kamnitim zidom zaščitenega legendarnega srbskega samostana in patriarhije. Sprva zaradi obzidja in vojakov misliva, da gre za vojašnico. Po izdatnem preverjanju identitet naju spustijo v srbsko kulturno oazo. Znotraj delavci obnavljajo samostan, nuna se posveča gostom, midva pa v cerkvi v spominski knjigi prebirava zapis zadnjega obiskovalca, ki si želi ponovno srbsko Kosovo. Po ogledu nadaljujeva z vožnjo po kanjonu. Smeti je povsod ogromno, gozdovi so ilegalno posekani, žalostno iznakaženi. Motorne žage in sekire se tudi ob najinem prihodu besno zažirajo v zdravo meso. Vzpneva se do Nedžinatskega jezera na 1450 m, a tudi tu je človeška zalega pustila nemarne sledi. Šele na dobrih 2000 m visokem grebenu je stanje ekološko znosno. Neosveščenim Albancem se tako visoko ne ljubi. Končno uživava v čudoviti naravi in razgledih.

Sali Maloku, zagnan predsednik skromnega planinskega društva Gjeravica (sicer istoimenskega najvišjega vrha Kosova z 2656m) je prijazen, zgovoren, a obupan. Spoznava ga slučajno, ko v Peći iščeva turistično pisarno. Zelo se razveseli, ko ugotovi da sva Slovenca s planinsko/plezalno žilico. Navdušeno nama razkaže skromno plezalno opremo društva, nato pa se razžalosti nad stanjem v dolini Rugove in siceršnjim stanjem duha na Kosovu. Deprimira ga spoznanje, da je v državi devet let po vojni še vedno velik kaos, skorumpiranost in nizka/neobstoječa ekološka zavest.

S potjo nadaljujeva skozi Gjakovo v multikulturni Prizren, ki mu je bilo med kosovsko vojno v glavnem prizanešeno. Izgled mesta je izjemen, naseljujejo pa ga Albanci, Bošnjaki, Turki, Romi in za vzorec Srbov.

Tako kot pred leti v Albaniji, se tudi na Kosovu počutiva varno. Albanci so prijazni in na splošno delujejo relativno zadovoljno. Hrana je solidna, postrežba odlična.

Na Makedonski meji ne plačava nič, zahtevajo pa mednarodne zdravstvene izkaznice, ki jih na srečo imava. Po postanku v Skopju in nakupu buteljčnih suvenirjev, sva zvečer že v Bolgariji. Ok, najprej na meji, kot da vstopava v območje bivšega varšavskega pakta, po petstopenjski kontroli s prenašanjem spominskega ključa od okenca do okenca plačava vinjeto, nato pa pričneva z desetdnevnim križarjenjem po naluknjanih bolgarskih cestah. Nešteti znaki ob cestah z napisom vinjeta pa v danih razmerah izgledajo kot cinično državno podjebavanje voznikov.

V Bolgarijo najprej zagrizeva v nacionalnem parku Rila. Po uvodnem kultiviranju v slikovitem Rilskem samostanu, ki je sicer »must« za vsakega pravovernega Bolgara, naslednji dan plezava na drugi strani parka, v enem od granitnih stolpov, obisk parka pa zaključiva z dvodnevnim trekingom na 2716 m visoko Maljovico ter grebenskim prečenjem do sedmerih jezer, ki so za razliko od naših v granitnem ambientu.

Ker je večina kampov z ukinitvijo državne podpore v Bolgariji propadla, odslej spiva po bungalovih, kočah, motelih in hotelih, večerjava pa v restavracijah. Cene prenočišč so praktično enake cenam boljših kampov na Hrvaškem oz. Italiji, cena dobre večerje za dva pa je okoli 15 EUR. Poleg ovčjih glav, govejih jezikov, vampov v maslu, paniranih svinjskih možganov, nudijo tudi ostale, povprečni krščanski duši dopadljivejše dele živali. Ne glede na veroizpoved pa je za vegije primerna šopska solata, paprike polnjene s kačkavalom, panirani siri… Vina so solidna, piva odlična.

Nadaljujeva proti Črnemu morju. Še prej pa se ustaviva v kozmopolitskem Plovdivu, drugem največjem mestu Bolgarije. V njem se nahaja preko 200 arheoloških najdišč, med katerimi je tudi največji rimski amfiteater na Balkanu.

V hribih nad mestom Sliven iščeva plezališče. Ko v sicer zanimivem ambientu med pajčevinami v neatraktivni steni odkrijem kup zarjavelih klinov, ne zgubljava časa.

Nesebar je nekakšen črnomorski Sveti Štefan. Sterilna turistična atrakcija z množico ribjih restavracij in kič trgovin. Hedonističnim pastem se upirava do konca in končava v pristaniški špelunki, kot jo je poimenovala Alenka. Jebi ga, za imidž se trpi, ampak hrana je bila vseeno kul.

Ob obali mimo mase novih hotelov brziva proti Varni. Pravzaprav je ta del obale ogromno gradbišče, arhitektura pa pomilovanja vredna. Postsocialistični Neckermann-turisti bodo tu prišli na svoj račun.

Čut vida ponovno nahraniva nad Varno, na 25 m visoki kamniti steni, ki se v dolžini večih kilometrov pri vasi Kamen Bryag zažira v Črno morje. DWSja se lotim previdno, ker bi v razburkanem morju v primeru padca težko izplaval brez posledic. Na desetmetrski sipini, prav toliko metrov od morja, spiva v razpadajočem bungalovu. Zanj v sezoni potrebuješ rezervacijo.

Nazaj se skozi Varno, po ogledu na plaži ležečih brhkih deklet (in malo manj brhkih fantov), vračava čez Veliko Tarnovo. Za 50 EUR si privoščiva najdražji hotel na najini poti. Poleg kabelskih porničev in wi-fija so v ceni še tanke stene in celonočno porivanje pri sosedih… Sicer impresivno srednjeveško mesto je zraslo znotraj labirinta navpičnih apnenčastih sten, ki ustrezajo okusu zahtevnega športnega plezalca. To so spoznali že leta 1989, ko so tukaj priredili tekmo svetovnega pokala. Tudi midva se skušnjavi nisva dolgo upirala.

Po ogledu zanikrnih prenočišč v Sofiji, najdeva znosnejši hotel. Je pa zato zjutraj bleščeče podmazana menjava straže pred predsedniško palačo. Midva jo spremljava s fotoaparatom, policisti v porschecabriih, ostali pa imajo pomembnejše opravke - survival trening.

Velemestnega voajiranja nama je hitro dovolj. V prečiščenem okolju brez odvečne civilizacijske navlake, nad Vratsi, tavava med dvema impresivnima skalnima luknjama. Prva je praktično intaktna s 50 m streho, druga pa je nekakšna pomanjšana Miška, z odličnimi smermi. Ne dam se prositi.

Za konec pa še obujanje spominov na našo bivšo JNA. Najprej v Petrovcu na Mlavi, JV od Beograda, obiščeva propadlo kasarno, v kateri sem odslužil prvih 6 mesecev. Sedaj so v njej begunci iz Vukovarja in okolice. Ostro begunsko oko je takoj zaznalo priložnost in že sva s še tremi kasarniškimi stanovalci ob pivu iz bližnje trgovine polemizirala o aktualni politični situaciji. Pravzaprav sva raje modro molčala in poslušala njihova mnenja. Med drugim nama je bilo pojasnjeno, da bi nam Američani popušili k…, če Juga nebi razpadla in da bi bili ena izmed treh svetovnih velesil. Eden od njih pa je celo ugotovil, da je večina denarja iz proračuna bivše Yu romala v zlatarno Celje… Hm, kje je že ta zlatarna?
Požarevac je mesto v katerem sem plačal drugo polovico davka bivši domovini. Ok, v njem se je rodil tudi Milošević. Kasarna, ki stoji nasproti ženskega zapora, je še aktivna. Prav tako zapor. Njeno aktivnost pa sem po 22 letih ponovno občutil. Ko sem sredi dneva z distance fotografiral kasarno, me je prijavil en od mimoidočih domoljubov. Po napeti situaciji na kapiji in razgovoru s komando, so me izpustili. Medtem ko sem čakal na razplet, sem domoljuba diskretno okrcal v njemu domačem jeziku. On pa mi je na moje presenečenje zagrozil z odvetnikom. »Samo sam ispunio građansku dužnost«, mi je še pojasnil.

Kakšne pretirane beline v Beogradu nisva zaznala. Mogoče na nebu, ampak še to samo občasno, bilo je namreč oblačno. Nekaj je je bilo tudi v Kući cveća. V katastrofalnem prometu sva se na silo prebila v Novi Beograd do Mercatorja, od tam pa gladko do doma.