Z Mirkom sva v soboto plezala v Z steni Storžiča. Mislila sva, da bo lahko in uživaško plezanje, saj gre le za 115m visoko stenco. Pa sva se močno zmotila. Najprej sva ugotovila, da je zelo težko identificirati pravo smer, kasneje, ko sva že začela s plezanjem pa sva ugotovila, da je stena precej krušljiva, polna drobirja, travc, majavih in sumljivih skal itd.. Po prvem rastežaju, ki ni bil pretirano težek se je začela grozljivka. Krušljiva stena se je močno postavila pokonci. V nadaljevanju sva plezala petico, prepričan pa sem, da so posamezni detajli segli vse tja do VI stopnje in A0, saj česa tako težkega že dolgo nisem plezal. Najino plezanje se je tako močno upočasnilo. Vendar je šlo. Gib za gibom. V smeri je sicer tičalo nekaj klinov, ki so nakazovali, da tu poteka neka smer, ki pa še zdaleč ni bila opremljena. Zgoraj se je skala precej izboljšala, težavnost pa prav nič. Opraviti sva imelo tudi z zelo težko in izpostavljeno prečnico, katero sva zmogla z malce tehnike (v tegu), in ki je nama je bila edina rešitev v lažji svet. Stena se je nato položila in postajala postopoma lažja in lažja. Ko sva zlezla sva bla zelo vesela. Še vedno pa naju muči dejstvo, da sploh ne veva kaj sva plezala. Zato sva vrisala smer, če morda kdo kaj ve... No, to je bila moja oz. najina izkušnja v steni Storžiča. Kljub temu bova sem še prišla, zato da bova raziskala skrajno levi del te stene. Do tja si namreč sploh nisva upala, saj so s stene leteli pravi \\\"balvani\\\", ki jih je prožila neka druga naveza. Pozabil sem dodati še to, da sva bila prvotno namenjena plezati Lojzkovo smer (V/IV, 110m).

Potek smeri, kjer sva plezala (označeno z črtkano rdečo barvo).

Hudo, je majhna vendar pokončna...

Prvi rastežaj je deloma potekal v megli, ki naju je zajela.

Prvi resni rastežaj, ki je bil zelo navpičen in krušljiv, zato z varovali nisva skoparila.

Mirko

Tole pa res ni blo u izi.

Kwa pa zdej?

Tu sva si uredila naslednje sidrišče. Sledilo je strmo plezanje po krušljivi poklini. Tu so nama zelo prav prišli metulji in zatiči večjega kalibra.

Poklina je bila precej dolga. Ocenil jo bi s V. mestoma IV.

Ko sva prišla pod streho. Sva se morala odločiti levo ali desno. Odločila sva se za navidez lažjo desno varianto, kjer sva plezala nekje med V in VI težavno stopnjo, dokler naju smer ni prisilila v prečko (na sliki), katero sva zmogla v tegu.

Mirko v prečki.

Pa še enkrat Mirko & prečka.

Za prečnico sva si uredila dobro sidrišče in izplezala v lažji svet.

Razgledi so bli dobri, psiha pa malo manj.

Brez komentarja.

Še zadnji klin...

...in tako sva bla ven iz smeri.

Bli so dobri občutki.

Z \"stenca\" Storžiča.

Planika. P.S. sestopila nisva v smeri pristopa do stene, se pravi skozi Žrelo, temveč sva še malo planinarila. Sestopila sva čez Psico (lep in precej dolg greben) vse do Zavetišča Velika Poljana in potlej do Doma pod Storžičem.