Čeprav se iz leta v leto bolj sprašujem o smiselnosti plezanja v slovenskih (krušljivih) gorah, me zvečer po opravljeni turi prevevajo lepe misli.

Za ogrevanje sva si z Alenko (AO Rašica) izbrali hitro dostopno in dokaj kratko steno Nad Šitam glave. Plezali sva smer Albinca (200 m, V), ki nama ni zvenela znano - verjetno ni prav pogosto plezana?! Albinca je kratka, a ne podcenjujoča! Soočiti sem se ponovno morala z dejstvom, da to ni frikarija, da se minimalec v platki lahko nesramno odlomi, kadar koli se mu zahoče, da viseča sidrišča niso enaka tistim v Dolomitih, kjer si mirno požvižgavaš, da naložen previs nad glavo, v katerem moraš najti kompakten grif, ni nič presenetljivega.

Da pa so ti na trenutke zelo neprijetni občutki v resnici pot k ekstazi, dokazuje dejstvo, da sva z Žigom že čez tri dni ponovno odpravila plezat. In to v isto steno (všečen je kratek dostop)! Smer po zajedi (300 m, V+) ima kar dober sloves, obetala sem si bolj kompaktno skalo. In tako je res bilo – užitkarske so zlasti kompaktne platke petic, vmes je en šodrast kamin, v zgornjih delih je pa skala kar naložena.

Na vrhu te pričakajo luštne ovčke, pa kak iztrebek, pa lep razgled in harmonika z Vršiča.

Skratka, ker ne gre le za šport, se najverjetneje še kam odpravim!

p.s. Jurc, Dejan, Primož, Bojan! Pivo še vedno velja!

Do stene prideš v dobre pol ure hoje!

Albinca na pogled

Kloc kloc iz krajne zevi

Sonček je...

Ogrevanje, drugi del. Vstop v Smer po zajedi

Čao!

Zajeda je očitna

Žiga

Pogled z vrha. Podor v JZ pobočjih Prisojnika.

Podori v stenah nad Krnico

Domačinke