Moja prva skalna sezona bi bila težko bolj uspešna. Alpe sem prešlatal po dolgem in počez. Norma za starejšega pripravnika - izpolnjena. Skoraj že za alpinista! Zato bi lahko zimo brez slabe vesti pričakal v kakšnem prijetnem plezališču.
A Hana je imela drugačne načrte. Za svoj šestindvajseti rojstni dan, ki leta šestindvajset pade na šestindvajsetega v mesecu, si je zaželela “resne plezarije”. Seveda nič drugega od zavidanja vredne šestice, ki naj bi v zlatih časih alpinizma predstavljala celo absolutni strop plezalne sposobnosti. Manjkal je samo še primeren soplezalec. Tak, ki se pogosto nahaja na Sceni, a scene ne bo naredil v težavni steni. Obenem pa je ravno prav boječ, da nihče ne bo pomislil, da si je prilastil tatežke raztežaje. Če bo to točno šestindvajseti vzpon v njegovi alpinistični karieri, še toliko bolje. Ker je na situ primernih kandidatov ostalo eno samo ime, nisem imel kaj dosti izbire in sem se ji pridružil v Zupanovi smeri v Koglu.
Ob tako lepi numerološki prognozi si lahko privoščiva nekaj več spanca. Zato budilka tokrat zazvoni šele ob šest in dvajset. V Kamniški zarineva, do koder gre, in se počasi odpraviva proti vznožju mogočnega Kogla. Razen dveh pohodnikov na poti ne srečava nikogar in se že veseliva, da bova spet uživala v samoti. Dokler iz stene ne zaslišiva dretja, vreščanja in hudih psovk. Par desno od najine se po trnovi poti vzpenja proti Nirvani. Pogoji tokrat res niso idealni, ampak tudi to je del igre.
Razdeliva opremo in zarineva. Plezanje je raznoliko, skala povečini dobra. Ali je res Dolomitska, kot pravi Mihelič, naj se odloči vsak sam. Notri je precej klinov in tudi kaj svojega lahko dodaš. Vseeno ne bi šel brez seta premičnih varoval.
Vzajemne brce v sosednji smeri očitno delujejo, saj kričanje utihne, ko sva midva šele na polovici. Nič narobe. Stilov plezanja je več. Pri najinem recimo nihče ne teži in se nikoli ne mudi. Zato pa gre vse malo bolj počasi. No, saj se čisto fino prebijava. Pred vsakim raztežajem predebatirava Simončičevo skico in nikjer zares ne zgrešiva. Vsaj ne da bi vedela.
Po uživantskem prvem delu naju nekoliko preseneti podrt raztežaj nad veliko polico, ki se ga pleza bolj ali manj naravnost gor - štantaj šele na razkošni polici. Sledi lepa lažja prečka v desno čez serijo polic, za njo pa zloglasna gladka zajeda. Hana jo premaga s potegom za komplet in mi od zgoraj narekuje sekvenco gibov. Kakšno lepo darilo!
Klin pa le zapoje v naslednjem - predzadnjem raztežaju. Tu uberem levo varianto, na kateri mi pot zapre brezoblična plata. Varuje jo star klin, ki se v roki kar krivi. Ne maje! Krivi! Do naslednjega bo treba resno plezat. A ne brez varovanja.
Prvo obdelam tesno zajedo, ki plato zapira iz desne, a čisto nič ne prime. Celo črni totem in trikam se ne počutita domače. Pogledujem proti nekoliko krušljivi zajedi na levi*, pa mi tudi ne diši. V vertikali prstom zaupam bolj kot skali.
Spet pod plato. Iz oči v oči s starim klinom. Nekaj časa se gledava, nakar se končno spomnim, da imam v zožanem izboru tudi zvestega specjalčka. Rešil me je že iz marsikatere zagate. A ta bo najina zadnja, saj sva v skladu z modernimi alpinističnimi smernicami eno kladivo pustila v avtu. S težkim srcem se poslovim od starega prijatelja. Medtem ko tone za lusko, mi še zadnjič poje žalostno melodijo, dokler nekaj ne zaškrta**. Luska sicer še drži, ampak ne bom več izzival usode. Če bi odletela, bi poleg varovanja izgubil še ključni oprimek, brez katerega bi platka gladko presegla šesto stopnjo in nama čisto pokvarila kozmični plan.
Vpnem oba, ožamem skalo, na minimalcih napnem noge in se dvignem proti polički. V resnici samo še bolj neugoden krimp. Seveda. Otresam in razmišljam, kako naprej. Še dobro, da je nisem poslušal in sem vzel magnezij! Nismo še ven. Prestopim višje in se poženem na polico. Sklad se na srečo ne premakne. Od tu ravno dosežem naslednji klin. Zabit je do polovice in konkretno skrivljen. Naj to pomeni, da je enkrat že držal, testiral pa ga ne bom. Raje zgrabim dva boljša grifa in se s petko rešim na polico.
Pozneje, ko izmenjava fotke, vidim, da so ti napeti trenutki obilno dokumentirani. Zanima me, če je mobitel ne ovira pri varovanju, posebej ko sopiham v detajlu. A Hana odvrne, da je takrat še bolj skoncentrirana. Sploh pa da na vsakem težavnem mestu itak razmišljam, tudi po deset minut in več, tako da je časa za fotografijo na pretek.
Kakorkoli že, tu se začne izpostavljena prečka. Za robom vidim klin, a ne vem, kako čez. Nadledvični žlezi sta dali vse, kar sta imeli. Malo begam, nakar nad sabo opazim ogromen rogel. Če bi se spravil gor, bi lahko štantal in se pomiril v njegovem zavetju. Okoli luske pade gurtna, jaz pa se zadaj udobno zagozdim. Placa je ravno za alpinista. Občutek izpostavljenosti se v trenutku razblini in kar tu bi ostal, če ne bi mimo priplezala Hana in me opozorila, da imava do vrha še raztežaj in pol, za ovratnik pa nama že diha noč.
Z zadnjimi ostanki ponosa predlagam, da sam dokončam svoj raztežaj, ampak Hana vidi, da nisem več pri stvari in da bo hitreje, če potegne. Prečka res ni od muh. Tudi na top rope si pomagam s kompletom. Sploh ne vem, če bi šlo brez zacahnjenih skritih grifov.
A zaključna zajeda mi ne uide. Nekaj časa še gre, ampak ko stopim na majav kamen, sklenem, da je bilo dovolj zabave za en dan, in se obesim na klin. Na srečo je ta v boljšem stanju od zadnjega. Predolgo ne počivam. Ravno toliko, da izplezava ob šestih. Kot vedno, v najlepšem delu dneva.
Zaradi povsod goste akcije se o sestopu sploh še nisva pogovorila. Navijam za abzajl, ker po rosnih travah res ne bi plezal Miheličeve variante. Hana pa predvidi, da bova zapela štrik, zato raje predlaga sestop čez vrh. Takoj skočim na manj tvegano pot. Res je romantična. Zadnji sončni žarki na Štruci so v kontrastu s sencami nižjih vrhov, ampak se vleče. Možici naju v velikem loku peljejo na pot iz Skute in čez Gamsov skret. Zaradi mokrih trav je potrebna pazljivost, dokler te ne reši zajla. V dolino naju pospremi polna luna, ki skozi meglice pričara nočno mavrico. Neskončno romantično, ampak se še kar vleče. Končno pri avtu pojeva še rojstnodnevni tiramisu, s katerim sem želel presenetit soplezalko, a je bilo vprašanje o njenem odnosu do kofeina tako očitno, da je posumila in me prehitela s svojim.
Medtem ko me Hana dostavlja v Ljubljano, tavam, razpet med svetovoma budnih in sanj. Kaj je šlo narobe? Vse številke so kazale v očitno smer, a naju je zavedel komplet. Je vzpon zdaj pet? Iz nočne more me reši svetla misel: V alpinizmu ocene ne izniči poteg za klin. Sploh pa ne v smeri, kjer težav kar mrgoli. Pisala bova šestico!

*Glede na fotke #aopdng gre tu verjetno leva varianta. Najina čez plato po mojem ni vrisana. Ne bom ugibal, ampak če bi, bi rekel, da je tam nekje VII, mogoče celo VII+

**OPOZORILO za ponavljalce iz prihodnosti: Tej luski so verjetno šteti dnevi. PAZLJIVO! Sem razmišljal, če bi pustil prusik iz višjega klina, a se bojim, da bi to kdo interpretiral kot nelegalno opremljanje smeri. Bom vprašal na ferajnu.

Hitri tranzišni na štantu so kul.