ČAO - Preveč kul za Takul 2026

Matej Prijatelj | 15.09.2026

Preveč kul za Takul 2026

Gotovo, mogoče pa tudi za ČAO school. Ampak o tem nekoliko kasneje.

Jedro odprave – Blaž, Jakob in 2XMatej – štarta v petek ob 22:00. Blaž fura celo noč. Kot odgovoren sovoznik se poskušam upirat spancu. Vsakič, ko odprem oči, smo 50 km bližje cilju. Fanta zadaj smrčita od začetka do konca.

V Chamonix prispemo zjutraj, še preden se odprejo recepcije kampov. Najprej preverimo očitno izbiro – plezalski kamp Les Arolles, kjer pa se ne počutimo domače. Ljudje hodijo okoli v Arc'teryx spodnjem perilu, spijo v bivak vrečah s štriki za vzglavnik itd. – malo preresno za naš okus, pa tudi čisto polno. Zato se raje naselimo pri svizcu v družinskem kampu Les Marmottes. Oskrbnik je sicer sumničav do alpinistov, a ga le prepričamo. Postavimo šotore in zaspimo. Vsaj tak je bil plan. Spanec pa kar ne pride, saj stene že kličejo kot sirene v najnovejšem Nolanovem filmu Odiseja. Na srečo se izkaže, da za Blaža po letih očetovstva neprespana noč ni več omembe vreden dogodek, zato se kar odpravimo. Kam drugam kot na Brévent.

Za prvi stik s pregovorno dobro skalo si seveda izberemo klasiko s tremi zvezdicami, a zatipamo tudi ostro realnost Chamonixa: vrsta pod smerjo. Naveza pred nami že dobro uro projektira isti cug. Od zadaj pa nas narivajo vodniki. Blaž in Matej dovolj hitro prebereta situacijo in si za nadomestni cilj izbereta nekoliko manj popularno smer, z Jakobom pa vztrajava še en raztežaj, preden tudi midva spoznava, da to ni več ničemur podobno, abzajlava in se raje odpraviva frikat. Brez vodnička pač poskusiva prvo, ki nama pride pod prste – je treba kar stiskat. Rekel bi okoli 6b+/6c, pozneje pa ugotoviva, da naj bi bila 5c. Ni variante! Zgleda, da bo Cham zahteval nekaj prilagajanja.

Zvečer v taboru ustanovimo rutino, ki ji sledimo do konca odprave. Z velikim naporom si skuhamo makarone, pretovorjene iz Slovenije, in s precej manjšim naporom spijemo pivo, ki ga je Blaž tudi pretovoril iz Slovenije. Draga gondola nas je dokončno prepričala, da Francozom ne pustimo niti centa več. Ob požirku ali dveh Kregarja z zadnjimi močmi preučimo vodničke in se zedinimo glede naslednje ture. Medtem ko si nastavljamo budilke, pa se vsakič znova sprašujemo, če je res vredno, a nas, preden bi prišli do odgovora, vedno premaga spanec. Prva na seznamu je normalka na Aiguille du Peigne:

Kvartet precizno usklajenih budilk sosede v kampu predrami ob 5:00, mi pa še malo podremamo. Ravno prav, da ujamemo prvo gondolo. Spomnimo se Tadejevega nasveta, naj se kar postavimo zraven kontrolorja, dajemo vtis pomembnih alpinistov in upamo, da nas bo spustil skozi tudi brez rezervacije. Očitno smo prepričljivi, saj se taktika dobro obnese. Vseeno pa ne škodi, če se vsaj eden v navezi za tisti dan registrira, da ne prideš čisto praznih rok.

Po kratkem dostopu s srednje postaje se usmerimo v metuljevo grapo. Kmalu pa fantje zavijejo v bolj strm teren. Tako strm, da protestiram. Blaž je medtem težave že preplezal in mi vrže rešilni štrik. Sledi potka do škrbine, tu pa se začne bolj resen del smeri. Plezanje v kompaktnem gnajsu je prijetno, a idilo malce kalijo neštete naveze, v katerih prvi za sabo vleče drugega kot psa na povodcu. Zadnji cug se postavi pokonci, kakšna skala vmes pa se tudi zamaje, zato na vrh pridem čisto brez robe. Jakob se nekaj časa trudi, preden v steni pusti kvalitetno zataknjen črn trikam. O incidentu sem obveščen šele naslednje jutro, saj dobro ve, da bi ga šel reševat, četudi nas na tej točki že resno priganja čas. Izpostavljenemu grebenskemu finišu sledi nič manj kot osem abzajlov. Namesto dvojnih delamo enojne, saj so štanti postavljeni na 25 metrov. Sicer sumimo, da so posebej navrtani za ljudi z enojci, a smo še preveč zeleni, da bi si upali po svoje. Na splošno dobivamo občutek, da je tukaj celotna gorska infrastruktura bolj podrejena pridobitni dejavnosti, kot smo vajeni doma. Skratka, kljub teku do srednje postaje zamudimo gondolo. Počasi se sprijaznimo z dejstvom, da nas čakajo še tri ure sestopa in da bo svizec verjetno jezen, ker se bomo v kamp pripeljali po deseti. Že zjutraj ni mogel razumet, zakaj se po kampu vozimo pred šesto. Postavil se je pred avto, nam žugal in celo ko smo mu pokazali plezalne štrike, se ni pav nič pomiril.

Po intenzivnem štartu na srednji postaji je naslednji cilj Midi. Fantje so zagnani, a jih le prepričam, da si ga vzamemo nekoliko bolj postopoma, zato se odpravimo na aklimatizacijsko turo. Ko se odprejo vrata gondole, nas občutno hladnejši veter spomni, da nismo več v dolini. Še skok čez ograjo, ki ločuje alpiniste od navadnih smrtnikov, in že smo na ledeniku. Tu gre končno zares. Pod površjem prežijo skrite razpoke. V daljavi se lomijo mogočni seraki. V steni na desni nekdo glasno projektira svoj prvi trad 6a, ne vedoč, da v resnici ne šteje, ker so štanti navrtani. Če ne bi bil čist brez sape, bi ga na to tudi opozoril.

V planu je sprehod do Pyramide du Tacul, da ocenimo, koliko časa nam vzame gibanje po ledeniku. A kaj ko je Blaž v svojo napredno GPS-uro vnesel TRIANGLE du Tacul, zato pristanemo čisto na drugem koncu. Nič zato. Situacijo izkoristimo in popikamo na bližnje sedlo, kjer pa smo priča neljubemu dogodku.

V steni nad nami se vije kolona navez. Vodnik ravno doseže vrh, ko se mu odlomi velika skala in omahne, vrv pa ga ustavi dober meter nad tlemi. Hudo je poškodovan, a hvala bogu pri zavesti. Helikopter ga hitro pobere, mi pa se pretreseni spravimo nazaj na Midi. V klanec delam mikro korake in sopiham prav tako kot ljudje na posnetkih z Mount Everesta. Ostale višina manj dotolče, ali pa bolj tesno stiskajo zobe. A fantje nimajo kaj dosti izbire, saj smo navezani na isti štrik. V bejskampu Blaž oceni, da se je treba po takem dnevu malo pocrkljat in nameša maso za palačinke, Matej pa jih mojstrsko napeče.

In da ne pozabim: preden smo zapustili Midi, nam je uspelo naredit še skupinsko fotko v famozni ledeni jami. Imeli smo res neverjetno srečo, saj se je dva tedna zatem dokončno stalila. Sicer pravijo, da bi se tisočletni led ohranil še kak dan dlje, če bi ga le malce manj tišali po avtocesti. A nam se je res mudilo plezat. Razmere na ledeniku so se namreč iz dneva v dan slabšale.

Zadnji skupni dan skočimo še čez švicarsko mejo na Traversée des Perrons. Višince se tu nabere s prijetnim poplezavanjem, ki mu sledi dolgo izpostavljeno grebensko prečenje. Vmes se najdeta še dve štirici s super skalo in z obilico možnosti za varovanje. Predstavljamo si, da tako zgleda »britansko plezanje na trad«, vtis pa še dodatno utrdi naveza glasnih Angležev, ki nam diha za ovratnik. Res lepa tura, na kateri je največja objektivna nevarnost zaračunavanje prenosa podatkov izven EU.

V dolini se s težkim srcem poslovimo, saj Blaža in Mateja v Ljubljani čakajo bolj pomembne obveznosti. Od tu naprej prapor nosiva sama z Jakobom. Naslednjih nekaj dni tako zaznamuje trda bitka glede primerne ture. Kompromis je težko najti, če se želje razlikujejo za več kot tri ocene. Nekaj časa sva vkopana, vsak na svoji strani, a se le srečava na grebenu. Pravzaprav kar na dveh: na vesoljnem in metuljevem.
Vrhunec prve ture je gotovo štant na balkonu postaje Midi. Tu si deležen vsaj aplavza, če že ne slikanja s turistkami, in končno spet začutiš, zakaj se je vredno umikat letečemu kamenju. Papillon pa bi bila super lepa začetniška, če ne bi imela detajlnega kamina, izrazito težjega od preostanka smeri. Baje obstaja obvoz po desni, ki pa ga Jakob seveda ne rabi. Še na top rope tako ožemam zlizano skalo, da kar ven teče. No, tokrat vsaj gondole nisva zamudila. A na tej točki vseeno postaja boleče jasno, da moj kolenski hrustanec ne dohaja pol mlajšega soplezalca, ki še ni slišal za restiče. Težko izpogajan minimum za naslednjih nekaj dni je nekaj navrtanih smeri na sončni strani doline.

Govorice o čudovitem zadnjem raztežaju Cocher-Cochon sprožijo bitko, kdo ga bo dobil. Po žrebu preračunam, da pripada meni. Veselje pa hitro mine, ko spoznam, da sva začela na drugem štantu. Med plezanjem zato bolj kot gibe študiram sekvence raztežajev. Brez uspeha. Skoraj že obupam, ko Jakobu le popustijo živci in povleče napačno potezo. Ni se mogel upreti skušnjavi prehitevanja skrajno počasnega para iz Nemčije in je potegnil cug. Zdaj ga imam v šahu! Zvito mi predlaga, da enega tudi jaz podaljšam, a se ne dam in zmagoslavno prevzamem zaključni 6a. Res je vreden vsega napora.

Zadnji dan napadeva še Crakoukass. Smer mnogih stolpičev in posledičnih abzajlov. Ker je urnik napet, pa nama zmanjka časa za zaključni raztežaj. Za trenutek občutim krivdo, ker se mi pri vstavljanju mogoče ne ravno nujnih trikamov ni prav nič mudilo in sem naju verjetno stal vzpona. A ne za dolgo. Konec koncev je Jakob že dokazal, da mu vaja iztikanja ne bo prav nič škodila. Soplezalec je vidno prizadet in se ob sestopu na glas sprašuje, če je praktično splezana smer res ničvredna. Kljub temu ne vpiše, saj smo bili s strani nekaterih vidnih članov opozorjeni, da pisanje poskusov sramoti plezalca in posledično celoten ferajn. Sicer še vedno ne razumem, zakaj, sem pa dovolj star, da razumem, da pravila takrat, ko lahko razumeš, niso potrebna.

Tako se naša odprava počasi zaključi. Okusili smo sladkobo plezanja po magmatskih kamninah, premagali zahrbten ledenik, se uspešno aklimatizirali in se pri tem še zabavali. Ostal pa je tudi kisel priokus. Svežepečeni pripravniki se prav nič ne bi branili mentorstva kakšnega bolj izkušenega alpinista. Predvsem pa ni fino, da alpi šola ne vključuje tehnike ledeniške naveze in vseh mogočih podvrst štajerca, ki jih tukajšnji plezalci s pridom uporabljajo za hitrejše premagovanje lažjega terena. Saj smo si pomagali z YouTubom, ampak verjetno čisto vse ni bilo po regelcih. Konec koncev pa tudi za ferajn ni ravno spodobno, da vse resne vzpone nosi nova (četudi zlata) generacija.

Kot svetli izjemi sta se izkazala Tadej, ki je odpravi posodil šraufe (vse ferajnovske so si prilastili Perujci), in pa Gašper, ki nas je na Trgu revolucije naučil reševanja iz ledeniške razpoke. Prvi se je skupaj z Gajo proti koncu tudi pridružil preostanku ekipe. Najprej sta prav tako kot mi napadla normalko na Peigne, a sta kljub močni zasedbi – Tadej v ČAO šoli predava »priprava na turo II« – zaključila še bolj klavrno: pogumno sta štartala ob osmih, v zgornjem delu sledila navezi na precej težji greben, se brutalno namatrala in obupala en raztežaj pod vrhom. Seveda sta zamudila gondolo. Zato pa smo zadnje dni raje skupaj uživali v Aiguilles Rouges. Nekoliko bolje je šlo Tilnu in Juliji, ki sta napadla kar nekaj omembe vrednih smeri, med drugim čudovito Nabot-Leon, ampak vsi štirje so si za izhodišče namesto bejskampa pri svizcu raje izbrali udoben apartma. Je to še odprava? Kar se mene tiče, je odprava tam, kjer je zastava. Zastava pa je ves čas plapolala v kampu Les Marmottes!

Kljub pohvale vrednim vzponom pa so tabori v prvi vrsti prilika, da res dobro spoznaš soplezalce. Tokrat smo spoznali Blaža. V prvih trenutkih po nesrečnem padcu vodnika sem se ukvarjal z vprašanjema, če bo še kaj letelo iz stene in če se je na grebenu pametno razvezat. Medtem pa je Blaževa vponka že zacigljala po tleh. V trenutku je bil ob ponesrečencu in je vodnikom pomagal pri imobilizaciji. Dragi Gams! Če se kdaj podaš na pot do GRS-jevca, ti na njej želimo največ sreče! Govori se, da te možnosti ne izključuješ.