ČAO - Nebeška simfonija

Matej Prijatelj | 01.09.2026

Nebeška simfonija

Tokrat sva upe položila v zeleni prehod in se do planine Blato zapeljala kar z avtobusom. Mogoče tudi zaradi 20 € parkiranja za zapornico. Ker naju je spletna stran JPP Bohinj prijazno opozorila, da jutranji prevoz iz Bistrice pripada turistom, sva za štart izbrala P+R v Srednji vasi. Še bolj prijazno bi bilo, če bi zraven napisali tudi, da se tja zadnji bus vrača že ob šestih popoldne. Matic je na dostopu gojil upanje, da nama bo uspelo, a je očitno pozabil, da še nikoli nisva prišla iz ture pred mrakom.
Množice pohodnikov sva se otresla z odcepom proti Planini na Lazu. Od tu naprej nama je pot prekrižala samo babica s starim ruzakom in vrečo gorskega cvetja. Vprašam jo, če v rokah drži encijan, pa me grobo zavrne, da se zaščitenih ne trga! Tako ostro, da me je skoraj malo sram. Na hitro še pokramljamo o grozotah kapitalističnega sistema, konkretno o privatizaciji planinskih koč, nato pa se odpravimo vsak v svojo smer.
Najina je bila res nebeška. Toplo avgustovsko sonce so brzdali oblački in ostanki saharskega peska. Sezona na južne stene je, kar se naju tiče, odprta. Na račun počasnega tempa je ostalo veliko časa za uživanje v razgledih na okoliške gore in idilične planšarije Planine na Lazu. Spet čisto sama. Iz doline se je slišalo nekaj ljudi, ki pa sva jih tokrat hudo preglasila. Simfonija je dosegla vrhunec v zadnjem detajlu, kjer je Matic obvisel med kompletoma. Ja, tolk so narazen. Sicer prijeten vetrič je njegove obupane prošnje, naj vendar pobiram, prevedel v zahteve po vrvi, ki sem jim brez obotavljanja ugodil. Zatem je sledilo nekaj glasnih, a ne dovolj razločnih stavkov, ki so se končali s tišino, napeto vsaj tako kot štrik. Čez čas se je le prikazal na štantu. Vidno slabovoljen in ovit v šop zelenih prusikov je zgledal kot kak povodni mož, a sem to raje zadržal zase. No, zdaj vsaj veva, zakaj jih vedno tovoriva na pasu.
Incident je odprl debato o smotrnosti uporabe walkie-talkijev. Mogoče niti ne toliko zaradi varnosti kot zaradi zmanjševanja vplivov na nežno gorsko favno. Že pod smerjo naju je preplašila jerebica. V resnici verjetno samica ruševca ali pa bolj zagorela belka. Na sestopu pa še kapitalni gams, ki naju je prav jezno nahrulil. Morda upravičeno.
Ker je najin bus že odpeljal – pa tudi tisti zadnji za Bistrico – sva na vrhu brez slabe vesti še malo uživala v razgledu na senčne doline in razžarjene stene Bohinjskih gora. Jaz sem Matica presenetil z radlerjem, skritim na dnu ruzaka, on pa mene s sendvičem. Sestop sva si popestrila z ogledom jezera na Planini pri Jezeru, ki pa je dandanes precej bolj mlakužasto, kot se ga spominjam iz mladosti.
Po povratku na planino Blato nama ni preostalo drugega kot da odpešačiva v dolino. Dvignjena palca niti malo nista omehčala zmrznjenih slovenskih src. Naposled pa je le ustavil par iz Sardinije, ki se je prišel v Bohinj skrit pred neznosno vročino. Bila sta tako prijazna, da sta naju zapeljala kar do Srednje vasi.

Zvečer z zadnjimi atomi moči pišem grozilno pismo za promet.bohinj.si, a ravno preden bi stisnil pošlji, od Matica prejmem veselo novico. Dodatni kilometri so mu prinesli sladko zmago na Garminovi lestvici števcev korakov.