ČAO - Čelka in pir pa gremo na špancir

Ambrož Kregar | 31.08.2026

Čelka in pir pa gremo na špancir

»Pogledam čez oken' in deževen je večer, u trenutku sm se odloču, da grem sam na špancer« poje slavni slovenski pesnik in v podobni situaciji sem se tudi sam znašel prejšnjo sredo, samo da večer ni bil deževen, ampak je bilo popoldne sončno. Odpeljem se proti Zapogam, spotoma pa v Šparu poleg sendviča kupim še tri pločevinke pira, tako, za vsak slučaj, če kje koga srečam. In glej ga zlomka, po 20 minutah čakanja na parkirišču se tam že pojavita moja zvesta prijatelja Jernej in Miha, povabita me v avto in odpeljemo se pustolovščinam naproti. Jerko na križišču zavije proti Gorenjski in kmalu smo v Zgornjih Rutah, kjer Miha pozvoni pri hišni številki 24. Odpre nam prijazna ženica in nam ponudi žganja ter ključe bivaka pod Špikom. »Kar prijeten cilj za večerni špancir,« se potihem strinjamo, sploh ker smo za vsak primer vzeli s sabo tudi čelke, če se naš »sprehod« slučajno zavleče. Bivak dosežemo ob mraku, tako da nam ne kaže drugega, kot da tam prespimo. Še dobro, da smo imeli po naključju v nahrbtnikih tudi dovolj hrane.

Jerko se zbudi ob petih in, ker ne more zaspati nazaj, prebudi tudi naju z Mihom s predlogom, da se malo sprehodimo po peščinah ob vznožju severne stene Špika. Ogledujemo si, kako se dan počasi prebuja v ostenjih nad krnico Pod Srcem, špancir pa se medtem usmeri v stmo grapo, ki loči Špik od Zelene glave. Ko dosežemo njen vrh ugotovimo, da imamo k sreči s seboj tudi plezalne pasove, vrvi in nekaj varovalne opreme, tako da navezan prešpancira dva skalna stolpa najprej Jerko, slediva pa mu še midva z Mihom. Pobočje se spet nekoliko položi, tako da nenavezani španciramo naprej še nekaj raztežajev, nato pa spet izvlečemo vrv in Jerko nas privede vse do Dibonove police.

Miha je v žepu svoje jopice našel natisnjeno skico Direktne smeri v severni steni Špika, zato se odločimo, da svoje popotovanje nadaljujemo kar po njej. Pa še fino se nam je zdelo, ker bomo tako na lep način obeležili stoletnico prvega vzpona v tej legendarni smeri, ki sta ga 5. in 6. septembra daljnega leta 1926 v njej opravila mojstrica velikih slovenskih sten Mira Marko Debelak in njen soplezalec Stane Tominšek.

Na Dibonovi polici vodstvo »špancira« prevzamem jaz, malo sem se sicer lovil z iskanjem najprimernejše poti, zapeli pa so tudi kladivo in klini, ki so se tudi nekako po nekem naključju našli v nahrbtniku. Špancir je sčasoma postajal vse napornejši in ko je končno presegel V težavnostno stopnjo nemške lestvice, je vodstvo prevzel Miha in odločno opravil s prvimi tremi raztežaji strme zajede (IV, IV+,V+). Brez manjših zapletov žal ni šlo, saj sem v ključnem delu najtežjega raztežaja iz stene (spet) izruval grif in se na napeti vrvi ustavil nekaj metrov nižje. K sreči sem jo odnesel le z nekaj manjšimi praskami, Jerneja pa je pred padajočim oprimkom zaščitila čelada.

Na varovališču v »udobni« lopici je vodstvo zadnjih raztežajev spet prevzel Jerko. Ker ne pozna utrujenosti in strahu, ceni pa kvalitetna in udobna varovališča, je prva dva raztežaja (IV-V,V+) splezal v enem zamahu, v tretjem pa nas je že povedel v lažji svet vršne piramide Špika. Skozi okno nismo plezali, smo bili pa kljub temu zelo veseli, ko smo po 12 urah španciranja končno dosegli vrh! Zaradi prepiha in slutnje bližajoče noči smo se na njem zadržali le kratek čas, toliko, da smo spakirali opremo, se pofotkali in dodobra napojili, nato pa jo usekali navzdol proti Kačjemu grabnu. Kljub obilici sovražnih komentarjev, ki se o sestopni stezi najdejo na spletu, se mi zdi, da je povratek v dolino minil hitro in prijetno. Še posebej pa nam je zaključek ture polepšal delujoč javni prevoz: prvi avtobus nas je po petih minutah čakanja pobral na mostu čez Pišnico in nas pripeljal v Kranjsko Goro, kjer nas je že čakal avtobus v Gozd Martuljek, ki nas je odložil 100 metrov od avta. Špancir smo zaključili v restavraciji Chili na Jesenicah, kjer bi še posebej pohvalil dunajski zrezek s pomfrijem, prijazno natakarico in tatarsko omako.

Skratka, mislim, da je opisana zgodba dober poduk, zakaj se včasih splača tudi na večerni špancir vzeti s sabo plezalno opremo in skico smeri, saj nikdar ne veš, kako se bo dan končal. Direktna smer v Špiku vsekakor spada med Velike smeri, ki od plezalca poleg vzdržljivosti in plezalnih sposobnosti zahteva tudi precej občutka za orientacijo in gibanje v mestoma sumljivi skali. Hvala Mihu in Jerku, da sta me vzela s sabo na tole dogodivščino!