Odprava Peru (dopolnitev)
Dobri prijatelj mi je namignil misel, katero sem že večkrat slišal od pravih alpinistov, in sicer,: da je polovična resnica, laž.
Tako da moram na tem mestu dopolnit vsaj kakšen pomemben vtis iz potovanja po J Ameriki.
Še najbolj bi se lahko in rad dotaknil teme reševanja, saj po mojem mnenju tu ni prav zares prav govoriti o junaštvu in junakih.
Moje skromno mnenje tu je, da je dolžnost vsakega človeka, in tudi alpinista, da naredi vse kar je v njegovi moči, da v kolikor lahko pomaga, to stori. In tu junaštvo nima pravega pomena, ampak bi to dejanje morala biti osnovna etika, ki se v svetu verjetno izgublja, na srečo v Peruju tokrat ne.
Kar se tiče nesreče in posredovanja, kateri smo bili priča in udeleženi, gre zahvala lahko predvsem lokalnim vodnikom, ki so se hitro zorganizirali, stopili skupaj, in z opremo, ki so jo imeli, lahko zimprovizirali nosila in transport.
Malce več podatkov o dogajanju:
Prijatelj Vid je bil med prvimi ob nesreči, ki so pristopili do poškodovane ženske. Paulo so skupaj z dvema vodnikoma imobilizirali in pripravili na spust poškodovane po vrvi. Sam sem med tem lahko malo pripomogel le dobre pol raztežaja vrvi nižje, kjer je bil drugi poškodovanec, katerega so kosi zadeli v prsni koš. Oba poškodovana smo pospremili oz. Paulo spustili in odnesli do prvega "varnega" kraja izven vpadnice morebitnega ponovnega podora, na kar so nadaljne reševanje prevzeli lokalni vodniki.
Po pogovoru z vodniki, da bodo od te naše "varne" točke naprej sami poskrbeli za transport, so mi naročili, naj se vrnem, plezam do Vida, ki je ostal raztežaj višje in me pričakoval, sem to tudi storil.
Vid je utrpel "samo" udarec od kosa razbitin seraka v roko, in ko sva analizirala situacijo, je bilo najbolj smiselno in varno splezati še dva raztežaja navzgor, in prespati na višinskem taboru, kar nama je vzelo manj časa (izpostavljenosti) kot bi nama za to vzel sestop.
Tomaž in Miha sta pomagala pri transportu in komunikaciji (Garmin Inreach) nižje, po srečanju z lokalnimi vodniki, ko sta izvedela za nesrečo.
Ker dveh Garminov nismo imeli, se je vmes komunikacija med nami za nekaj časa izgubila.
Z Vidom sva po počitku v višinkem taboru dan kasneje od vodnikov izvedela za aktualno stanje ponesrečencev, predvsem to, da sta oba že v bolnišnični oskrbi v glavnem mestu, Limi.
Tako da sva se po tej novici odločila, da z jutrom (zgodaj) splezava na Alpamayo, in potem isti dan pospraviva šotor in opremo, ter sestopiva do prijateljev. Razmere za vzpon/plezanje so bile dobre.
Sam sem od odprave (meseca dni) odnesel ogromno spoznanj, srečnih in nesrečnih trenutkov, drugačnih sistemov, pravil, logistike, simpatičnih domačinov/k, (ekstremno) razvajenih nekaterih "zahodnjakov", nespoštovanja, egoizma, od enega ekstrema, pa nazaj do upanja, spoštovanja, skupnosti, močne vere, verovanja, miru, majhnosti, ponižnsoti, itd. bi lahko našteval 
., in bi podobno potovanje (življenjske zgodbe) lahko priporočal in privoščil vsem, tudi interesentom za ponovni obisk te ali kake druge podobne destinacije.
*"moje" slike so zaekrat le na družabnih omrežjih (facebook) in pa shranjene doma, sploh ostenja in doline, katere sem uspel (v pre/kratkem času) obiskati in poslikati, in jih hranim doma.
Na voljo le, s predhodno najavo
S slikami pa prosim ne škrtari.