Po dveh zlahka osvojenih pettisočakih je Expedicija sklenila, da smo zreli za napad na 6-tisočak. Izbrali Chopicalqui, 6354 m, saj v tistih krajih velja za »lahkega«, razmere na njem naj bi pa tudi bile dobre. Na pot smo se opravili v ponedeljek, 20. julija, 4 ure do izhodišča nas je peljal šofer Toyote Hilux z izrazitim lovskim nagonom, ki je moral za vsako ceno prehiteti vsak avto, ki ga je opazil na cesti pred sabo. Pot od cestnega ovinka do baznega tabora na 4400 m je kratka, mi pa smo še isti dan nadaljevali proti morenskemu taboru. Pot se kar vleče, presenetila nas je tudi njegova višina, saj se nahaja na 5000 m namesto na 4800 m, kot pravi knjiga. Je pa njegova lega zelo simpatična, pred projektili s severnih pobočij Huascarana ga ščiti mogočen granitni greben, terasast teren ponuja kvalitetne parcele za postavitev šotora, mogočne gore na nasprotnem koncu doline pa čudovite razglede. Samo do vode je bilo nekoliko daleč, še dobro, da vsepovsod po taboru ležijo stare 7-literske plastenke, tako da ni treba hoditi dvakrat. Noč je minila mirno, razen za tiste, ki so se v dopoldne v baznem taboru zastrupili z vodo, kar je zahtevalo svoj davek. Še dobro, da smo imeli s sabo ustrezen nabor tablet! Zjutraj smo pospravili šotore in nadaljevali pot sprva po strmi moreni, nato pa po strmem, razbitem in talečem se ledeniku proti višinskemu taboru, ki že spet ni bil na pravi višini ampak 200 metrov prenizko. Tako smo večino dneva preživeli na žgočem soncu in nekoliko sumljivem terenu ter v družbi grozečih ledeniških razpok talili sneg.

Odločilni dan smo začeli zgodaj, vstajenje ob 1h, za zajtrk kot ponavadi juha z rezanci, 15 čez 2 pa smo že zagrizli v breg, čez strma snežišča, ki so jih sem pa tja prekinjale ledeniške razpoke in snežni mostički, ogrožali pa nekoliko sumljivi seraki nad nami. Sam v gore ne maram hoditi ponoči, ker ni razgledov, in se mi zdi vse skupaj bolj samo sebi namen, »Ampak za šesttisočak se že malo potrpi ...«, sem se tolažil. Napredovali smo kar solidno, potem pa je spet prišlo na vrsto bruhanje nekaterih članov Odprave, še nekaj minut vztrajanja, potem pa sestop Tomija in Gašperja proti dolini. Z Mihom še nekaj časa vztrajava, preplezava strm snežni skok, naslednje strmo snežišče s slabim snegom, ki je sodeč po svetilkah sotrpinov nad nama višje še strmejše, pa tudi nama vzame pogum. Obrneva na višini 6100 metrov, po eni strani vesela, da sva presegla »magično mejo«, po drugi strani pa tudi nekoliko olajšana, ker sva izbrala življenje. Med sestopom se zdani, okoliške gore zasijejo v prvih jutranjih žarkih in z vsako prekoračeno razpoko je verjetnost, da bova umrla, manjša in manjša. Naposled le prideva do šotora, pospraviva opremo in nadaljujeva proti morenskemu taboru, kjer naju Gašper in Tomi že nestrpno pričakujeta. Nadaljujemo pot v dolino in se sprašujemo, ali je naše jutranje InReach sporočilo agenciji v Huarazu s prošnjo za prevoz doseglo cilj in ali se je glede tega kaj ukrenilo... Pol ure čakanja ob cesti nas utrdi v prepričanju, da prevoza ne bo, zato vzamemo stvari v svoje roke. Zaštopamo Hilux, poskačemo v kason in se damo pripeljati do prvega jezera v dolini, spotoma pa pomahamo parkiranemu kombiju, ki je videti, kot da bi lahko koga kam zapeljal. Videz ne vara, presedlamo v novo vozilo, ki nas zapelje do Yungaya, od tam pa z naslednjim kombijem v Huaraz. Tam smo spet prespali, počivali, ležali in počivali naslenjih pet dni.

Tri bi bilo sicer verjetno čisto dovolj, ampak naš naslednji cilj je bil vzpon na Quitarayu in Alpamayo, ki si ga je srčno želel osvojiti tudi Vid, ker pa se mu je nekaj zakompliciralo s cepini, ki jih je dobil nazaj šele v ponedeljek, smo pač naredili malo daljši počitek. Pač. Tako da smo se odpeljali proti izhodišču v torek, 28. julija navsezgodaj zjutraj, ob 7h zapregli osle in odšli na 23 km dolgo pot proti baznemu taboru pod Alpamayem. Še dobro, da vmes obstaja vmesni bazni tabor, kjer prodajajo čips in kokakolo, sicer bi kar tanko piskali. Kljub temu smo bili ob prihodu kar utrujeni, tako da smo bili veseli novice mehiških alpinistov, da je pot proti višinskemu taboru varna, da so razmere na ledeniku stabilne in da nam za pot tja ni treba vstati sredi noči. Res smo storili tako, zjutraj spet pozajtrkovali obvezno juho z rezanci, pospravili šotore in po strmi moreni krenili proti ledeniku. Nahrbtnik je bil težak, telo utrujeno od naporov zadnjih tednov, duh pa zlomljen od neuspehov, zato sem se na robu ledenika odločil, da se vrnem v bazo, Tomi in Miha pa sta sledila Gašperju in Vidu, ki sta bila že visoko na ledeniku. Ob rednem javljanju ob petih popoldne Tomi sporoči, da se z Mihom vračata v bazo, saj je kos odlomljenega seraka polomil obe nogi gospe iz Mehike in pomagata pri njenem transportu v dolino. Toliko o stabilnih razmerah … O Gašperju in Vidu pa ne duha ne sluha, samo upamo, da je z njima vse v redu. Naša junaka Miha in Tomi prideta v bazo okrog 8h, z njima pa gruča vodnikov z gospo na nosilih. Vmes je v bazo priletel helikopter z zdravnikom, a v Peruju reševanja z vitlom ne obvladajo, tako da se vrne šele naslednje jutro. Z gospo bo kot kaže vse ok, a Miha in Tomi sta bila zaradi reševanja primorana nahrbtnike s spalkami in šotorom pustiti v morenskem taboru, zato se po kratkem počitku odpravita nazaj na goro. Noč mine zelo udobno, saj imam končno cel šotor samo zase!

Fanta se vrneta naslednje dopoldne, sam med tem malo postopam po okolici baznega tabora. Popoldne postopamo skupaj, vmes tudi malo poležavamo, jemo in se sprašujemo, kako napredujeta Gašper in Vid. Prejšnji dan sta v svoji naglici pozabila vzeti postajo, tako da je komunikacija z njima dobesedno onemogočena. Naslednji dan mine v podobnem razpoloženju, jed, poležavanje in postopanje. Ogledamo si jezerce nad baznim taborom, nekateri se tudi okopajo, potem pa nas prežene prihajajoča nevihta. Zatečemo se v kolibe, ki so jih v boljših časih postavili podjetni domačini, razpihamo ogenj, na katerem so prejšnji dan kočijaži oslov zažigali smeti, in dodamo še svoje. Kako lepo gori! Za naslednje jutro imamo naročene osle, da odnesejo opremo nazaj v dolino, Vida in Gašperja pa še vedno od nikoder. Proti večeru na ledeniku končno ugledamo dve postavi in zvečer se nam, vidno utrujena, končno pridružita v baznem taboru. Vida je med nesrečo del seraka zadel v roko, Gašper pa se je po srečnem naključju vsemu skupaj izognil, saj mu je fotoaparat padel po ledeniku in ga je šel iskat, namesto da bi zakoračil v vpadnico padajočega ledu. Naslednji dan sta počivala, nato pa uspešno preplezala jugozahodno steno Alpamaya in dosegla 5947 m visok vrh, za kar jima vsi iskreno čestitamo!

Zjutraj sledi tovorjenje oslov in povratek v dolino, ki smo ga opravili v rekordnem času. No, Vid je bil malo počasen, ker na višinskem taboru ni nič jedel in je bil čisto uničen. Ampak smo kljub temu srečno prišli v dolino, se odpeljali v Huaraz in proslavili naše uspehe z odličnim govejim zrezkom in vrhunskim Perujskim vinom v restavraciji pet minut hoda od našega stanovanja. Sledilo je dva dni počitka, ki smo jih izkoristili za nakup spominkov in kap, potem pa smo spet sedli na nočni avtobus, se odpeljali v Limo, sedli na letalo, se odpeljali v Madrid, počakali nekaj ur, spet sedli na letalo, se odpeljali v Benetke, tam pa nas je pričakal naš zvesti šofer Blaž in nas pripeljal nazaj domov.