Čeprav se verjetno vsakemu zagnanemu alpinističnemu pripravniku kdaj primeri, da se poda na enomesečno alpinistično odpravo, me je kljub temu presenetilo, da se je moja odpravila ravno v Peru. Slutnje, da bo temu tako, so se porodile že pred leti, ko sem Tomaža Pahorja komaj bežno poznal, in mi je na stenci v Vevčah med pogovorom o odpravah predstavil Cordillero Bianco in navdušeno kazal slike zasneženih šesttisočakov. Osebno sta me sicer bolj mikala Pakistan ali Patagonija, a ko je decembra zazvonil telefon in mi je Tomi razložil, da bo odprava letos in da je cilj Peru, nisem niti za trenutek pomišljal, sploh po tem, ko sem izvedel, da je vabilu pritrdil tudi moj dolgoletni zvesti prijatelj in soplezalec Miha Kitek. Sledil je sestanek, na katerem se nam je pridružil še četrti član, Gašper Ravnjak, in kolesje priprav je steklo...

V pol leta, ki nas je ločilo od odločitve do odhoda, mi je bilo nemalokrat žal, da sem privolil … Urejanje logistike, nakup vozovnic in opreme ter glajenje medsebojnih sporov mi je bilo odveč, a ker so bile karte za letalo že kupljene, povratka ni bilo. Razpoloženje se je nekoliko popravilo, ko sta me v četrtek, 2. julija zvečer, Tomi in Miha pobrala na pragu domačih vrat in smo končno odšli na pot! Na beneško letališče nas je odpeljal Germek (hvala zelo!) in navsezgodaj zjutraj smo poleteli proti Madridu, kjer smo en dan počivali, pili pivo ob bazenu, ki nas je presenetil na vrtu našega bivališča, in čakali, da se nam zvečer pridruži še Gašper. Po 12-urnem letu prihodnji dan smo se znašli v Limi, ki nas je takoj pozdravila s kaosom in negotovostjo dežele tretjega sveta. Čakanje na nočni avtobus proti Huarazu smo preživeli med straženjem prtljage, preizkušanjem izrazito sumljive lokalne kulinarike s cestnega vogala in navezovanjem stikov s postajnim načelnikom.

Po 10 urah vožnje smo v nedeljo zjutraj prispeli v Huaraz, kjer smo med pitjem kave pričakali ključe prostornega kletnega stanovanja, ki je bilo naslednji mesec naš dom. Z aklimatizacijo smo začeli že takoj naslednji dan: odpravili smo se proti laguni Churup s ciljem, da ne pridemo do tja, saj se nam je zdel za prvi dan vzpon od stanovanja na 3090 m do jezera na 4500 m prevelik zalogaj. Imeli smo prav, ampak smo na to med potjo malo pozabili in hiteli proti jezeru kot za stavo. Trud se je izplačal, saj jezero nudi res krasne razglede, smo pa ceno za svojo zaletavost kmalu plačali v obliki glavobola in bruhanja, ki nas je doletelo na poti navzdol in nas spremljalo še pozno v noč.

To je bila dobra šola za naprej, saj smo aklimatizacijo odtlej jemali bolj resno in si jo tudi sistematično splanirali. Torek smo izkoristili za počitek, v sredo pa smo se odpravili na prvo taborjenje na 3600 m hrib nad Huarazom, ki se nam je zdel ravno prav visok za prvo višinsko spanje. Na poti do tja smo doživeli čudovit sončni zahod, uživali v razgledih, našli tekočo vodo in preživeli prav prijetno noč.

Ob prihodu domov naslednji dan smo že začrtali plan za naprej: v četrtek spimo v Huarazu, naslednji dan pa se podamo proti naslednjemu jezeru, laguni Llaca na 4450 m, kjer bi tudi spali. Z nekoliko truda smo našli voznika kombija, ki nas je bil pripravljen za primeren denar peljati tja, a smo med vožnjo posumili, da se nekoliko uštel, saj je razbitost ceste očitno presenetila tudi njega. Kljub temu nas je srečno in varno pripeljal na cilj. Jezero Llaca je sivo in ne prav estetsko, razgled na Ranrapalco in Oshapalco presunljivo lep, koča ob jezeru pa ponuja zavetje in zelo okusno hrano. Spat smo se odpravili na travnik nekoliko nižje, kjer smo spet preživeli prijeten večer. V tej fazi odprave smo bili že dovolj izkušeni, da smo poznali dve učinkoviti sredstvi za spopadanje z učinki višine: čaj iz kokinih listov in surov česen, ki smo ju poslej pred spanjem redno uživali v velikih količinah. Zjutraj smo se vrnili do koče, kjer smo spili kavo in poklepetali s prijetnim italijanskim gorskim vodnikom, ki nam je tudi uradno oznalil žalostno vest, ki smo jo slutili že od vsega začetka odprave: zaradi silovitega El Nina in posledičnih visokih temperatur so letos razmere v Cordilleri Blanci slabe, po ledenikih bo treba hoditi ponoči, vrhove, ki smo si jih ogledali doma v knjigi, pa bo treba zamenjati za manj podirajoče in bolj varne. No, ampak to je skrb za kasneje, tisti dan nas je čakal le še aklimatizacijski vzpon do morenskega tabora pod Vallanarajujem na višini 4945 m, kjer smo vsi člani odprave podrli svoj hribovski višinski rekord, in vrnitev v dolino k zasluženemu počitku.

Trajal je dva dni, v torek, 14. julija, pa smo krenili na izlet v dolino Ishince. Tokrat se nam je pridružil še spontani 5. član odprave Vid, ki smo ga nekaj dni prej po naključju srečali na cesti v Huarazu. Ker sta se z Gašperjem očitno poznala že od prej, kar je izdal pozdrav in klepet med njima, ker je bil videti prijazen in ker je imel v lasti kombi, s katerim se je že 7 mesecev vozil vsepovprek naokrog po Južni Ameriki, smo sklenili, da se nam lahko kdaj pa kdaj pridruži na poti v hribe, sploh, če nas je pripravljen vse skupaj pripeljati do izhodišča. Tako smo se proti Ishinci odpeljali z Vidom in njegovim kombijem, ki je med vožnjo sicer rahlo razpadal, a nas kljub temu pripeljal do Huillaca, kjer so nas že čakali osli, ki so nam pomagali z nošnjo prtljage to tabornega travnika ob koči Ishinca na višini 4380 m. V koči smo na hitro povečerjali in odšli zgodaj spat, saj nas je naslednji dan čakal vzpon na prvi vrh naše odprave in prvi pettisočak naših življenj!
Vršna skalna piramida 5423 m visokega Urusa Este se mogočno pne nad severnimi bregovi doline Ishinca. Proti njej smo krenili v sredo zjutraj, najprej po strmi moreni, ki nad 5000 metri preide v kompaktne granitne plošče, nato v strmo snežišče, na koncu pa spet sledi skalno poplezavanje, ki sicer ni težko, a zaradi višine klub temu tako naporno, da sem bil iz srca in pluč vesel, ko smo dosegli vrh. Občutek, ko dosežeš prvi pettisočak, je tako nepopisno lep, da ga ne morem opisati nikomur, ki ga ni prej sam doživel. Potem smo odšli nazaj v dolino, med potjo so nekateri tudi bruhali, drugi so se okopali v mrzlem gorskem potoku, na koncu pa smo šli vsi skupaj v kočo na večerjo.

Naslednji dan smo lahko malo dlje pospali, saj je bil naš načrt nekoliko bolj pohleven: sprehod do bivaka Longoni na višini 5000 m in počitek pred vzponom na naš drugi pettisočak, Ishinco. Pot je minila spokojno, uživali smo v razgledih in bili veseli, da smo našli bivak odprt in z dovolj prostimi ležišči, da nam ni bilo treba spati v šotorih. Zjutraj smo še v trdi temi krenili proti v vrhu, ob prvem svitu dosegli ledenik in brez pretiranih težav po jugozahodnem grebenu prišli na 5530 m visok vrh Ishince. Občutek, ko dosežeš svoj drugi pettisočak, je tako nepopisno lep, da ga ne morem opisati nikomur, ki ni tudi sam v svojem življenju dosegel vsaj dveh pettisočakov v istem tednu ali pa recimo treh dneh. Sledil je dolg sestop do bivaka, baznega tabora in naprej do kombija ter prevoz nazaj v Huaraz, kjer smo prenočili.

Zgodba se nadaljuje v 2. delu prispevka.