ČAO - Turn Gamsove matere

Matej Prijatelj | 10.08.2026

Turn Gamsove matere

Opis smeri je na željo mnogih tokrat v obliki daljšega prispevka. Tako kot se jih je pisalo v zlatih časih, ko si za nagrado še dobil klin.

Ko mi je Hana predlagala Severni raz, sem bil, kot se pogosto zgodi, nekoliko zadržan. Kdor me pozna, namreč ve, da najraje plezam počasi in po štiricah. A po prebranih zapisih o najbolj kompaktni skali v širši okolici sem se le ogrel. Na koncu je bilo plezanje res športno, a je tura zaradi dolgega dostopa vse prej kot enostavna. Zato si je fino vzet dan z dobro napovedjo, po možnosti po obdobju suhega vremena. Prav takšna je bila tudi najina nedelja:

V Zajezera se pripeljeva že v soboto okoli osme. Medtem ko se Hanin Ford transformira v posteljo, na parkirišče prispeta dve izmučeni alpinistki. Baje sta plezali »Miss Julijcev«. Na tej točki se nama zdi čudno, da sta tako pozni, a bo jutri postalo jasno, zakaj. V zameno za palačinko nama povesta, da sta v steni ostali suhi, kar naju navda z upanjem, da neviha, ki je ravno opustošila Trbiž, le ni dosegla najine smeri.

Budilka zazvoni ob petih in čez nekaj minut že korakava proti Rifugiu Pellarini. Tam je vzdušje živahno, mogoče celo malce preveč živahno za moj hribovski okus. Ljudje jedo sladke pekovske dobrote in se nacejajo s kavo. Brez kakršnegakoli zavedanja, da sta v kočo pravkar stopila alpinista, ki se podajata na resno turo. V bistvu bi vse skupaj bolj spominjalo na hotel kot na gorsko kočo, če jim zaradi suše ne bi odpovedal WC. Tekoča voda baje tudi ni pitna, ti pa zato rade volje prodajo plastenko. Kava ni najboljša — filter, pričakoval sem espresso. Za rezervo vzameva vsak pol litra vode, a seveda prehitro, saj se izpod zadnjih zaplat snežišča še vedno vije ledeno mrzel potoček, kjer si do konca napolniva rezerve. Tu si tudi ogledava smer, ki je odeta v še zadnje žarke svetlobe, preden se sonce do naslednjega jutra skrije za vrhove Viševe skupine.

Čez vstopno snežišče sicer prideva brez težav, saj je mati narava v sneg odtopila skoraj popolne stopničke in jih povrh še posula s kamenjem za boljši oprijem, a veselje naju hitro mine, ko vidiva, da je umikajoči se sneg razgalil balvan, ki zdaj zapira dostop do smeri. Hana pogumno zarine v plato, jaz pa se ob pogledu na strmino značilno obotavljam in se sprašujem, ali mi tole ne bo preveč za aprovčke. Problem na koncu rešiva po kaminčku med plato in balvanom, ki pa tudi že zahteva nekaj resnih plezalskih gibov.

Prvi cug se pokaže po sprehodu čez gruščnato, mestoma izpostavljeno polico, markiran pa je z zataknjenim cepinom, za katerega se govori, da ga lahko iz kamna iztakne samo pravi alpinist.
Kamenček me določi za prvi cug, ki od spodaj zgleda kar malo grozeče, a me Hana spodbuja, da bo že šlo. No, pa dajmo. Skala je v levi zajedi še nekoliko napokana, a ko se premaknem malo proti desni plati, dlani začutijo kompaktne, skoraj dolomitske šalce in pinče. A tako bo to? Malo višje se pojavijo še prvi klini, ki jih do štanta ne zmanjka. Sledi nekaj športnih gibov in delikatno prečenje platke. Še čez previsen kaminček in sem ven. Zelo, zelo dobro ogret, ampak živ.

Navdušenje nad kvaliteto skale in atraktivnim plezanjem pa kar ne mine. Naslednji raztežaji sledijo sprva strmemu kaminu, plezanje pa ostaja zelo zanimivo – mešanica razkorakov, tlačenj in platk v odlični skali, čisto zunaj okvirov slovenskega apnenca. Sledi še raztežaj po razčlenjeni plati, potem pa nazaj v grapo in desno ven na police.

Po lažjem terenu s krajšim previskom končno prispeva do famoznega tehničnega cuga. »Kaj, a kr tle?« Sprva zgleda kar težavno, dokler se iz stene ne prikaže lojtra klinov in prusikov. »Ja, teh 10 metrov morš splezat, to je tvoja naloga.« Na srečo so klini približno na meter, tako da se bova že nekako spravila čez. Pri drugem Hana opazi moje sopihanje in me spomni, da je Jasnič to splezal na frej (dobra priprava na turo). Prav v tistem trenutku spoznam, da le nisem Jasnič, in se primem za komplet. Od tu dalje poskušam po gibih (klini očitno držijo mojo težo). Lepa sekvenca, ki zahteva tako dobro branje skale kot razmerje med vzdržljivostjo in obotavljanjem. Vsekakor nad mojim.

Precej bolj napet pa je naslednji V+. Hana pogumno zarine v pokončno razčlenjeno plato. Pomembno je, da se sledi klinom, ampak ne previsoko (ker te lahko zavedejo tudi direktno gor, kjer si ga je Hana še malce nadgradila), zamišljena prečka pa gre malo nižje pod podrto strehico, za katero se skriva naslednji klin.

Zadnji cug je v resnici III (Mihelič pravi IV+), potem pa sledi še kar nekaj poplezavanja do Božjih polic (100 m II/III). Ni grozno izpostavljeno, je pa na parih mestih malo krušljivo, zato je treba ohranjati koncentracijo. Tu sva se lovila, misleč, da je treba prečiti v desno, kjer sva opazila možice. Ne! Plezaš naravnost gor, kjer ti je pač najlažje. Police pa najdeš takoj za škrbino. Ne moreš zgrešiti, ker ni drugega lahkega prehoda.

V smeri sva bila ves čas sama. Tišino je vsake toliko skalil kak kozorog bolj nerodne sorte in pa jezni ptički, ki so si gnezda naredili v globokih šalcah. Zaradi senčne lege nama je bilo prijetno hladno.

Po sprehodu čez šodraste police v desno zagledava grapo za spust. A tu dostop in dolga smer začenjata terjati svoj davek. Sicer dobra jeklenica po žlebu se kar ne neha. Ko že misliš, da si dol, te čakajo še trije cugi vertikalne zajle. Malo prej mi je Hana razlagala, kaj je climb and fly, in mislim, da jo počasi začenjam razumeti.

No, tudi po prihodu do potke še ni konec, saj izstopiš na snežišče. Na podlagi dolgoletnih izkušenj ugotoviva, da nama jo bo spet zagodla zahrbtna zev, o kateri je bilo toliko govora v alpinistični šoli, zato se odločiva za abzajl. Prvo nama v oko pade suličar z rinko, ki pa se kar precej zamaje, ko ga Hana obremeni. Druga ideja je back-up metulj, a se spomniva letošnjega PZS-poročila o nesrečah. Sledi seveda kladivo – če sva ga že ves dan nosila na pasu –, a v 15 min ne najdem niti najmanjše špranje, saj je skala tu popolnoma kompaktna. Hana se že od začetka muza, a otroku pusti veselje. Na originalni klin kar pozabiva in se med tolčenjem po steni premikava po polici z že navezanimi štriki, ki sem ju prej dokaj neuspešno vrgel v dolino, tako da zdaj, spletena v dva velika cofa, s polic pometata, kar se pač znajde na njuni poti (IKEA VREČA!). Takrat pa le zagledava šop prusikov na skalnem ušesu. Ker se nama zdi, da so z njimi tako škrtarili, da uho davijo v najožjem delu, jih zamenjava z bolj razkošnimi in se končno spustiva. Direktno v zev. Za zaključek sledi še neskončno odmotavanje in adrenalinsko vlečenje štrika, saj je polica zgoraj obilno naložena. Skratka, takole si človek čisto zastonj ustvari dodatno uro dogodivščine. Če si v dobri družbi, se pri tem zabavaš in se še kaj novega naučiš.

Preostanek sestopa je bolj na avtopilota. Izčrpane noge repetirajo v deliriju, a naju le pripeljejo do idiličnega tolmunčka, ki ga je voda izdolbla tik ob betonskem mostu. Bolje pripravljen alpinist bi si v ledeno mrzli vodi gotovo skril kak radler. Medtem ko Hana hitro skoči noter in ven, grem jaz počasi. Uspe mi do sredine stegen, nakar me bolečina prepriča, da je bila to slaba ideja. Pri avtu naju čakata še zadnji dve palačinki. Telo v trenutku posrka esencialne nutriente: Nutello, marmelado in arašidovo maslo. Odpeljeva se ob mraku. Izčrpana, a navdušena.

PS:
Klinov je v smeri dovolj in tudi precej možnosti za nameščanje premičnih varoval. Raztežaja 5+ sta popolnoma opremljena celo za moje standarde. Drugod pa je nameščanje varoval potrebno, ampak zaradi razčlenjene skale enostavno. Hana je bila navdušena nad trikami, saj so šli ven veliko lažje, kot si je (pod vplivom metuljnega lobija) predstavljala, nisva pa še prišla do zatikanja. Morda naslednjič. Zabila sva en klin. Štanti so skoraj povsod navrtani. In ko smo že pri štantih: vztrajal sem, da se na turi ne dotikava ničesar svetlečega, saj hočem, da mi vzpon v kratkem šteje pri kvalifikaciji za alpinističnega inštruktorja. Na srečo je v steni še dovolj rjavega jekla iz časov Pavle Jesih, da je to povsem izvedljivo.