Kaplje polzijo po glavi. Vpijajo se v jopico, v hlače, v gate. Štrik je v rokah izgubi trdoto in postane ves zdrizast, z dinemic vedno bolj teče mokrota.
Nad seboj zaslišim rjovenje, pa potem grlene zvoke odobravanja. Korejski safari?
Wmokrota se združi z vetrom in telo začne drgetati. V tej mokroti bo potrebno mrzlo skalo še bolj stisniti.
Prsti se močno oklepajo trde, vlažne skale, guma plezalk pa nežno drgne po njej.
Ko postane najbolj neznosno in napeto, naenkrat popusti, vseprisotna temna vlaga zbledi v nič in lahkotno toplo sonce pospremi nežno sapo, ki posuši obraz
in nudi olajšanje s svojim suhim božanjem.
(Oh te Dolomiti)

Dvigajoča prsa, zaripla lica in drhteča sapa, ki je tako topla in mokra, da se čuti na obrazu.
Noge grizejo v melišče, hitijo, bežijo pred krepkimi fanti, a ti ne popuščajo.
Prihajajo, dohajajo, vedno bližje in bližje, njihove noge nepopustljive, gredo kot lokomotive.
V steno je potrebno vstopiti kot drugi, široka lopa ogreje misel in prste in vstop skozi njo pomeni začetek.
Vrh prišepetava in zastre preudarno vzdržnost, pospešeno plezanje brez zadržka vije dolgo vrv višje in višje, da se ta napenja in objema trdno skalo.
Zavita vrv še bolj objema in zadrgne in toliko bolj nevzdržno postane prišepetavanje vrha. Potegi postanejo močni, grobi. Bolj se ovija in še bolj je potrebno vleči, še bolj grobo, še močneje.
Vročično pomikanje zamedli občutek za čas in kar naenkrat se razblini in konča. Olajšanje. Vrh.
(Oh te Dolomiti)

Večeri vse poravnajo. Mokre vrvi visijo čez ograjo. Plezalke smrdeče čakajo na jutri. Prvi skuha pašto. Drugi odpre Kregarja. Tretji vpraša, kaj je nagon in kaj je čustvo.

Naslednje jutro je vse pozabljeno.
Spet šklepetanje tricamov.
Spet praskanje aprovčk.
Spet pogled proti stolpom.
Takšno je življenje turista.