Tokrat z malo zamude, ampak vseeno - da ne gre v pozabo! Zadnje dejanje zlate generacije. Ne nek lep vikend v aprilu 2026. V divjini zahodnih Julijcev:

Kot še vsakič doslej, smo tudi letos dočakali pomlad, ki pa sivemu volku prinaša mešane občutke. Lansko leglo je namreč zaključilo z zimskim izobraževanjem, zato bo to zadnja skupna tura v sklopu alpinistične šole.
Ko na zbirnem mestu – izvoz za Gameljne – pregleda trop, opazi, da je tudi tokrat manjši kot na začetku zime. Premnogi so gore zamenjali za primorske stene. Tam je življenje enostavnejše. Da bi lažje držali krimpe, so si kratko pristrigli kremplje na sprednjih šapah. A kako bodo našli oporo v trdem snegu? Zaradi pretesnih plezalk so si postrigli tudi zadnje kremplje. A kako bodo brcali v led? Sivi volk ve, da se takšni mladiči le redko vrnejo v gorski svet.
Tisti, ki so ostali, so sedaj precej bolj vešči kot na začetku zime. Nahrbtniki so pravilno spakirani in kože že nameščene na smuči, tako da se brez obotavljanja zaženemo po še vedno zasneženem smučišču Sella Nevea.Lanskemu leglu – Gaji, Janezu, Maticu, Neži in Mateju – se pri vzponu pridružijo še predlanski mladi samec Blaž, letošnji mladič Žiga, izkušene samice Stanka, Joži in Katja, pa tudi sorodnica iz družine Canidae – Ruby.
Čeprav naj bi pomladanski srenec pomenil prijetno enostavno smuko, je zadnji vzpon vse prej kot enostaven, saj nam v strmem terenu zdrsavajo smuči. Posebna pohvala gre tu Neži, ki se kljub težkim pogojem hitro priuči obratov. Tako napredujemo do sedla Uršič.
Ker je preživetje v beli divjini odvisno od nabranih izkušenj, sivi volk tu razdeli trop na dve skupini. Malo bolj zadržane prevzame Stanka. Iz sedla naredijo prečko pod Prestreljenikom, nakar se spustijo proti koči Gilberti. Do parkirišča se kar konkretno nasmučajo, a šele tam opazijo, da so vsi ključi avtomobilov ostali v žepih bolj ambicioznih mladičev. Te sivi volk medtem vodi proti podom.
Čez Škrbino v Peči nas pelje kar Ruby, ki manjši skok gladko preskoči. Ostali moramo malce stisniti in se spomniti lekcij orodjarjenja. Z vsakim korakom proti vrhu se bolj jasni in ko pokukamo na drugo stran, nas pričakajo ožarjeni Kaninski podi.
Sledi dolga prečka, po kateri ves čas razmišljam, zakaj si nisem namazal smuči, na koncu pa z malce vzpona še do Prestreljeniškega okna. Čez skok na drugo stran tokrat povede Miha in stestira teren. Baje je nekih 50 metrov no-fall, potem pa bo že šlo. Za njim gredo Blaž, Katja in Ruby, ki se brez večjih težav spustijo na drugo stran, medtem ko jih z Gajo malce prestrašeno opazujeva. Letošnja ambiciozneža počasi abručava in mestoma celo štamfava, dokler se teren vsaj malo ne položi, nakar narediva tistih nekaj zavojev, da ujameva preostanek skupine.
A powder meter na moji palici v zgornjem delu pokaže 50 stopinj in tudi sivi volk potrdi, da to šteje kot alpinistični smuk. Vsaj III, morda celo III+!
Pred spustom dobimo še zadnjo lekcijo iz turnega smučanja. Miha nas zbere na kup in nam pokaže obrate s skokom, pravilno uporabo palic in pa plužne zavoje, ki se jih baje ni sramoval niti Davo Krničar. Medtem ko gre ostalim kar dobro, lahko rečem, da bova z Gajo potrebovala še kakšno zimo ali dve. Spust v dolino je res čudovit, saj so se na smučišču obdržali kupi ravno prav kompaktnega snega.
Na parkirišču najdemo Janeza v ležečem položaju. Ni sicer jasno, ali ga je zdelala Stankina tura ali preplesana noč, ampak pivo iz Mihovega prtljažnika ga le spravi na noge. Še bolje se je organizirala skupina Italijanov, ki ima na parkirišču pravi piknik – same pomembne lekcije.
Ruby se jim pridruži za rezino pršuta in sploh ni dobre volje, ko ji Katja razloži, da bo počasi treba domov. A ne brez zdaj že tradicionalnega postanka pri Marinšku.
Slovo je za sivega volka vsakič znova težko, zato se s Katjo in Ruby hitro poslovijo, medtem ko mladiči še malo posedimo. Naučil nas je vse, kar nas je lahko, zdaj pa moramo na svoje, saj že prihaja novo leglo. Od tu naprej se bomo v gorah zanašali predvsem nase. Lahko da se bomo še kdaj srečali, a na skupen lov za pršičem se bomo odslej odpravljali kot enaki.Tudi ni rečeno, da katerega ne bo vzela zima, še preden si nadene lastno sivo ogrinjalo. A tako to je. Gore ne prizanašajo, a so tudi strašno lepe. Zato se volkovi vračamo. Leto za letom, vsakič bolj izkušeni, pa tudi malo bolj sivi.
Ko volk odhaja, se že dela večer in čez okna gostilne Marinšek posijejo še zadnji žarki sonca, ki grive mladičev ovijejo v žlahtne odtenke rumene. Volk se nasmehne: Pa so res zlata generacija!