Ob osmih smo že na odcepu za Krnico in bi zgodaj štartali, če ne bi hitro postalo jasno, da nihče izmed tečajnikov ni preveč podrobno razmislil, kako bo spalno vrečo, podlogo, ledni orodji in po možnosti še smuči privezal na več kot očitno premajhen ruzak. Po dobre pol ure Gašper le povede kolono. Preden krenemo, Miha nežno vpraša, če smo dobri smučarji. Sicer nihče ne odgovori pritrdilno, a vsi verjamemo, da bomo že nekako prišli nazaj v dolino. Z odgovori je očitno zadovoljen in že letimo po ledeni cesti, ki pa jo je čisto prehitro konec. S pešaki se srečamo pri koči in se skupaj nadaljujemo preko pomrznjenega plazu, kjer zvok zdrsavanja kož počasi zamenja cingljanje srenačev. Pešadija sicer brez okovja zdrži nekoliko dlje, a truplo mladega gamsa je očitno dovolj, da se tudi najbolj pogumni nehajo delati fine.
Pred skokom Miha poizveduje, ali znamo držati cepin in hoditi z derezami. Rečemo, da vsaj toliko, kot so nas naučili v šoli. Očitno je to res dovolj, saj noben nima hujših težav. Po združitvi celotnega krdela pa počasi zagrizemo v vedno bolj osončeno pobočje. Obdajajo nas vedno bolj mogočne stene in na obrazih se rišejo vedno širši nasmeški.
Ob prihodu do tabora so razmere prav poletne. Miha razloži, kako naj na sonce postavimo plastenke, napolnjene s snegom, posušimo obleke in začnemo z izkopom bivakov.
Medtem ko večina prime za lopate, se smučarji raje odpravimo proti Veliki Dnini. Morda ne povsem naključno smo se namreč odločili za šotore, ki so bili za razliko od bivakov postavljeni v nekaj minutah. Spust je naravnost čudovit, definitivno vreden teže šotora.
Ko se vrnemo, so dupline že skoraj končane, razen tiste, v katero je zahodil Miha (Jernejčič) in padel na Evo. Na srečo Alenka ni preveč ljubosumne sorte, zato se ji še vedno lahko pridruži v bivaku I. Vodja nam predlaga, da začnemo taliti sneg, saj bo kmalu tema. In res kaj hitro ugotovimo, da fazni prehod terja precej več energije in časa, kot bi človek pričakoval. V soju gorilnikov nase vlačimo vedno nove sloje, iz posodic pa se začnejo širiti omamne vonjave. Gobova rižota, krompir z govedino in juhice, ki pogrejejo duha in telo. Gaja sicer gladko prevrne posodo z rezanci, a nas to niti malo ne ustavi. Iz snega jih požremo kot lačni volčji mladiči.
Čeprav se je medtem po bejz kempu sprehodila tudi flaša gruzijskega žganja, nas mraz hitro prežene v zatočišča. Doživljanje noči je zelo individualno. Medtem ko srečniki s himalajskimi spalnimi vrečami poročajo o čudovitem spancu, si ostali ob zajtrku manemo otrple prste, ki na srečo še niso dobili odtenkov črne. Duplinarje z luknjo v stropu je seveda zeblo, ostali so naredili tako nizek strop, da se niti obrniti niso mogli. Tisti, ki smo spali nad površjem, se sprašujemo, zakaj šotora nismo postavili na ravno podlago, nakar zagledamo Gašperja, Miho in Alenko, ki so se v zgodnjih jutranjih urah povzpeli na Veliko Martuljško Ponco.
A tudi nas čaka vzpon: Mala Martuljška Ponca. Vodja krdela opazuje, kako se pakiramo za naš naslednji podvig, in medtem izredno potrpežljivo odgovarja na vsa možna vprašanja mladičev: ali rabimo dereze, ali rabimo žolno, ali rabimo dva cepina, koliko vode naj vzamemo, ali rabimo kaj za preobleči, ali bo en sendvič dovolj …
Strmo pobočje napademo s smučmi, ko pa se zapre v grapo, z njimi nadaljuje samo še vodja.
V lepo pomrznjen sneg se zabadajo monoti, okli in rastišča, tako da hitro napredujemo do sedla, kjer nas že čaka vrv, ki jo je Gašper posebej za tiste med nami, ki na svoje življenje in zdravje polagamo nadpovprečno premijo, namestil čez skalni skok. Medtem ko se vlečem gor, se sprašujem, če to še šteje kot alpinizem.
Po vrnitvi v tabor in nič kaj hitrem pakiranju se s težkim srcem poslovimo od Dnine in se odpravimo v dolino. Miha ponovno povede smučarje, medtem ko Gašper prevzame pešake. A tudi oni niso prikrajšani za spust, saj povadijo tehniko dričanja po riti. Kljub zahtevnemu terenu je smučanje prava uživancija, saj je sneg skoraj perfektno odjužen, sivi volk pa nam kaže pot in nas opogumlja, da s tako težkimi nahrbtniki vsak še tako grd zavoj šteje. Z nasmeški na obrazu tako prismučamo skoraj do avta, medtem ko nas nesrečniki brez smuči preklinjajo. Na plazu jih je namreč pričakal gnilec do pasu. Nekateri poročajo celo o gnilcu do ramen.
Pred vrnitvijo v Ljubljano zavijemo še k Jožici na pico in požirek ali dva piva. Večno hvaležni mentorjema za čudovit in poučen vikend. Čim prej ponovimo!

Tomaž Pahor, 13.03.2026, 15:31
To je VIKEND