Ideja za letošnji prvonovembrski obisk Paklenice se je porodila na festivalu v Ospu, med žuljenjem jutranjega piva: Omiš bi bil super, Makarska tudi, ampak tudi Pakla je super, pa še bližje je. Vremenska napoved je v dneh pred pričetkom odprave kazala zelo kislo vreme, a kaj hočemo, dopust je dopust, vseeno gremo, če bo slabo se pa pač karta. Manj sklepčnosti je bilo glede izbire kampa. Demokratična večina se je nagibala k Anića Kuku, ampak ker je bila nepodkrepljena s tehtnimi argumenti, sva z Mihom vzela stvari v svoje roke in za bazni tabor določila Vesno s svojo prostorno, toplo in pred vetrom zaščiteno kuhinjo ter prijetnim in razumevajočim osebjem. Izbira se je seveda izkazala za pravilno in kuhinji smo preživeli nekaj zelo prijetnih večerov.

Člani prvih navez smo v Bazo prispeli v torek zvečer, večinoma z jasno izdelanimi načrti za sredo: Ana in Miha: Pink Panter, Matej in Ambrož: Pink Panter. Janezu izbira ni dišala, zato se je kljub prigovarjanju odločil, da ostane v Bazi in se “zabava” po svoje. Pink Panter je bil zjutraj nabito poln navez, kar je botrovalo spremembi načrtov. Janez se kljub našemu prigovarjanju ni želel odpovedati svojim “načrtom” in je vztrajal v Bazi, mi pa smo zakoračili na drugo stran doline in se uspešno spopadli z Juho in Pelinkovcem. Brez nekaj dramatičnih tehničnih manevrov seveda ni šlo, smo pa nazadnje vsi skupaj stali na vrhu in si privoščljivo segli v roke. Sledilo je pivo v Bazi, namakanje v morju in obvezen obisk Dinka, kar se je v prihodnjih dneh izkazalo kot zlati standard za preživljanje popoldnevov.

Vremenska napoved se je do četrtka že toliko popravila, da ni popolnoma jasno, ali je bil vzpon, ki sva ga z Ano zabeležila v Oliverju Dragojeviću, posledica dežja ali svobodno izbranega restića … Po mojem mnenju je dež bil napovedan, ga pa seveda spet nikoli ni bilo. Nekaj kapelj v nedeljo, ampak ta je bila takrat še daleč. Ostali člani odprave so medtem plezali bolj resne smeri, če se prav spominjam pa jih je bilo takrat tudi že nekoliko več. Je pa takole z nekaj časovne perspektive težko točno povedati, kdaj je kdo prišel in kaj je plezal. Spomniti se velja petka, ko se je obsežna ekipa dveh trojnih navez odpravila v Tulove grede in odplezala smer Winnetou, 6a+, 420 m. Čestitke! Ekipi sem še posebej nevoščljiv zato, ker je po fotografijah sodeč smer zelo lepa, jaz pa žal nisem mogel z njimi, saj sva z Ano plezala Slovenski PIPS. Tudi ta smer je zelo lepa in imela sva se izjemno, ampak je po mojem mnenju precej težja od Winnetouja. Sam povem … Tudi ostali člani odprave so v petek odplezali svoje smeri, potem pa smo po vrnitvi v bazo spet popili pivo, odšli na plažo in potem v Dinka. Zvečer smo šli spat.

Podobno je bilo v soboto, samo da je bila Pakla polna navez iz raznoraznih slovenskih alpinističnih odsekov. Zvečer smo se vsi skupaj zbrali v Pekotu, kjer so Rašičani organizirali t.i. “palačinka party”. Podobno kot dežja tudi palačink ob našem prihodu ni bilo, se pa govori, da so bile prej, ampak smo se čaoti žal predolgo zadržali v udobni toplini Vesnine kuhinje, ki je tako udobna in prijetna ob hladnih zgodnjenovemberskih večerih, da te celo obet zastonjskih palačink težko pripravi do tega, da bi jo zapustil. Dejstvo, ki zelo elegantno odgovori na vprašanje, zakaj je kamp Vesna boljši od Anića Kuka.

V nedeljo smo zjutraj še malo plezali, se končno naužili nekaj kapelj dežja, popoldne pa odšli domov.

Za konec bi podelil še nekaj pohval. Najprej tečajnikom, ki so se odprave udeležili v velikem številu in zabeležili obilico lepih vzponov. Potem kuharjem, predvsem Blažu in Roku za odlične goveje zrezke. Njam njam. Pa tudi ostalim, ki ste svoje kuharske dobrote delili z drugimi. Na primer Mateju, ki je zjutraj skuhal kavo za vse. In Ani za bolonjsko omako. Za konec pa še celotni ekipi za vse dogodivščine, prigode, šale in doživetja, da smo se v Vesnini kuhinji vsi počutili prijetno in sprejeto.

Jan Jasnič, 20.11.2025, 13:16
"Sem nevoščljiv, ker je smer lepa, jaz pa sem moral plezat z Ano..."