ČAO - Rogljički, plezanje in bitka na reki Kwai

Maja Grgič | 28.08.2025

Rogljički, plezanje in bitka na reki Kwai

Med preštevanjem preostalih dopustniških dni, kombiniranjem dežurstev in plezalnih načrtov mi načelnik sporoči, da me je že štel v avto za Ailefroide, tako ni bilo druge, kakor da ponovno napakiram celo goro poletne in zimske robe. Ko se na dan Marijinega vnebovzetja zjutraj dobimo za odhod, Jan ob pogledu na ogromno količino prtljage samo nejeverno zmajuje z glavo, a nato s tetris natančnostjo vse zloži v kombi. Ko na Vrhniki poberemo še Evo, ob ritmih francoskih šansonov oddrvimo via Ailefroide. Na italijanski autostradi dohitimo najbolj znani rdeči Čao kombi s še tremi udeleženci tabora, nato se še ustavimo (prosto po Nati) za nakup najboljšega piva na svetu in se z manjšim navigacijskim zapletom le prebijemo do doline na Vallouisom. Ker po Anini zaslugi pričakujejo »groupe slovène«, nas kljub precejšnji gneči prijazno sprejmejo v kamp. Lanski odmaknjen prostor na robu kampa je zaseden, zato smo se prisiljeni naseliti bolj v središču civilizacije, kar ima tudi svoje dobre strani, saj ni treba potovati do stranišča in celo elektriko imamo.

Najbolj zagnana tečajnika - Vid in Matej - se odločita, da bosta že navsezgodaj zjutraj podala v bitko na reki Kwai. Tako že ob šestih zjutraj prekladata opremo in razpravljata, tako da dokaj uspešno zbudita najbližjo okolico. Ko končno le odrieta v Rivière Kwai, ostali še malo zaspimo, nato jogiramo, jemo rogljičke in bagete, pijemo kavo in se počasi odpravimo v okoliške stene. Še ena dodatna naveza se pridruži borcema na reki Kwai.

Ker je zelo vroče, z Nato izbereva bolj senčno steno Fissure, ostali se odločijo za cmarjenje na soncu. Za plezanje vedno našpičena Nata, ki je v tej francoski oazi miru prvič, se že prvi dan zlije s hipijskim vzdušjem kampa. Na vrhu smeri zadovoljno ugotovi, da je to francoska Kirgizija z nasvedranimi platami in da se je sproščen vajb Ailefroida zakon.

Do nedelje se na taboru nabere vseh 12 udeležencev tabora – od pokarjev, svatovalcev do drugih zamudnikov. V naslednji dneh se plezajo navrtane in alpi smeri, načrti pa prilagajajo vremenu, ki se za dva dni nekoliko skvari, tako da se večerno razsajanje zavleče bolj pozno v noč kot običajno, en dan pa pristanemo celo na bolderci v Briançonu. Čeprav načelniku v eni od smeri v dolino zgrmi cel bolder, se za najbolj nevarno izkaže nakupovanje plinskih bombic za gorilnike. Popotu je namreč ena padla na glavo in mu razbila nos.

Sredi tabora do nas prispejo alpinistične novice PZS, v katerih si Jaka malo privošči Čao čuhapuha vlakce, zato se naslednji dan še z večjim veseljem v Čao vlakcu podamo v botanično bogato Rossinante. Čare zabave ob čuhapuhanju kmalu odkrijejo tudi tečajniki, ki se prav tako lotijo osvajanja smeri v razigranih večvagonskih kompozicijah.

V drugi polovici tabora oblake spet zamenja modro nebo, zato se nas nekaj odpravi v hribe okoli Pleveuxa. Eni stisnejo 400 metrsko smer, kjer se namesto najtežjega raztežaja za detajl izkaže 5b kamin, kjer je menda treba uporabiti tehniko tjulčkanja, drugi se odločimo le za hojo, tretji pa najprej pristanejo na napačni koči, nato pa se zaradi neugodne časovnice odpovejo osvajanju načrtovanega grebena. V dolini medtem nove naveze bijejo bitko na reki Kwai, dokler zadnja od njih zaradi velikega števila prepočasnih sovražnih navez kapitulira že pred prihodom na most in se po vrvi reši iz stene.

Zadnji dan se eni odločijo za poplezavanje, drugi, napadejo 7a, a se vdajo že v 6a raztežaju, s Popotom pa zarineva v semi-alpi smer, kjer v miru uživava v res lepem plezanju. Za zaključek nam tečajniki zvečer spečejo res svinjsko dobre koščke francoske marinirane svinjine. Naslednji dan v avte uspešno stlačimo vso osebno in drugo navlako iz skupnega šotora ter odrinemo proti domu, razen Popota, ki ostane in nekaj dni kasneje v tamkajšnjih hribih prepleza 8a/7c. Bravo!