ČAO - Prvomajski Cadarese

Ana Štritof | 13.05.2025

Prvomajski Cadarese

Za prvomajske počitnice smo se odpravili pošlatat še kaj drugega kot nam dobro poznani apnenec. Na severu Italije, ob švicarski meji, v idilični dolini pod zasnešenimi vrhovhi, smo našli to, kar smo iskali: raj za "dirt baganje". Nastanjeni v vasici Cadarese smo skupina šestih preživeli en teden, Tadej in Gašper pa sta se priključila v drugi polovici. Natalija in Blaž jemljeta priprave za Kirgizijo zelo resno, zato sta potrebovala podporno ekipo, ki smo jo sestavljali (razvrščeno po avtih): Uroš in Larisa s šotorom na strehi, Tadej in Ravnjak z ločenimi sobami, Neža in jaz na pogradu ter Blaž in Natalija, kot idejni vodji, v zakonski postelji. Obiskali smo nekaj okoliških plezališč, plezali na svedre in metulje, en dan v daljši smeri, se sprehodili nad prelazom do snega…torej vsega po malo. Večeri so minili v smrtni resnosti analiziranja našega plezanja, strogega ocenjevanja rdečega vina, nameščenih varoval in žlahtnosti sira. Ves čas pa je odmevala naša himna: Bob Marley- Jamming.

Plezali smo:
Plezališče Croveo- svedri, lepe smeri, uvajanje v granit, 2min dostopa.
Plezališče Jossesigo- trad, težke ocene, 2h dostopa, ni začetnikom (nam) prijazno.
Plezališče Cadarese- trad in svedri, veliko izbire raznih pok, prijazno začetnikom (Larisina prva poka na frende in to 6a).
Plezališče Ponte Romano- Agaro fall- svedri, res lepo, plezaš tudi poke na svedre (Bolta 6c v drugem poskusu, jaz 7a flash tako, da midva zihr priporočava )
Stena Agaro- dolge navrtane smeri; plezali (Tadej in Gašper in midve z Nežo) Freedom 6a+ (200m), težko se odločimo ali priporočamo ali ne, ampak zaradi same scene lahko, skala pa khm khm.

Vtisi udeležencev:
Blaž Germek: “Uf, plezanje pok je kar težavna stvar, škoda da nimamo bližje več tega, da bi se dalo zadevo izpiliti. Predvsem me je presenetilo kako dobro držijo frendi, sicer ni bilo konkretnega padca na njih, a vseeno vlivajo veliko več upanja, kot v našem apnencu. Pa trenje, skala je super za na trenje stopat, gumo pa fino pobira, kar je kar povezano i guess. Lokacija pa fina za v avtu spat, polna vode, posebej termalna voda na črno.«

Natalia Chernova: »Plezanje pok v Italiji je bila nora izkušnja! Granit, razpoke vseh velikosti in oblik – prave igračke za vse nas, ki radi trpimo v skrajno čudnih položajih. Najbolj zabavno pa je bilo gledati druge, kako so uporabili čisto vse dele telesa, da so se prebili skozi razpoke: komolce, kolena, pa celo glavo sem ter tja! Nekateri smo poskusili plezati, kot da smo še vedno na slovenskem apnencu – vedno je na voljo dülfer ali pa preprosto – gremo na silo. Po takem treningu smo pripravljeni na vse vrste hudih odprav po svetu! Zdaj resno razmišljamo, da bi šli še na kak balvanski trip – da vidimo, če sploh obstaja kaj težjega kot plezanje pok. Kdo je za novo dogodivščino?«

Gašper Ravnjak: »Jaz nimam kaj dosti za povedat novinarjem, razen hvala vsem za izvedbo in pa da ste me sprejeli medse. Kljub quickieju sem se imel lepo in sem navdušen nad lokacijo in lepo plezo. Tako da se še vrnem.«

Tadej Bolta: “V Cadarese sem odšel s precej velikimi pričakovanji. To je bilo namreč moje prvo srečanje z granitom in pokami. Prvi dan sicer namesto v pokah preživim v 200 m plati v hribih, kjer si res moral zaupati plezalkam. Sledil je dan trad plezanja granita. V naši podzavesti je sicer malo zakoreninjeno pravilo, da se v hribih (na frende) ne pade. Zato sem v prvih nekaj smereh bil res precej živčen in previden. A te oblike in razčlembe, nove tehnike plezanja, granit, ki res drži...vse to te čisto prevzame. Res navdušen! In še vreme je večinoma sodelovalo. Prijatelji iz ferajna so super ljudje. V plezališču sem splezal svojo najtežjo smer v zadnjih 20ih letih... Morda pa še vzljubim to frikarijo.«

Neža Petrca:
»Lej ti njih balkance!
Osem dni spanja v lokalnem parku v majhni vasi Cadarese, se ni samo nam zdela odlična ideja, ampak tudi vsem ostalim pok plezanja željnih Čehov, Avrstijcev in lokalnih “makaronarjev”. Pozna jutra, ki se s kofetkanjem zavlečejo tam nekje do skorajdane zgodnje popoldnaske ure z izgovorom čes da so stene “še mokre” sem vzljubila šele proti koncu tedna. Frustracij pri tlačenju rok in nog v raznovrstne skalne razpoke pa kljub napenjanju "vsega bogega" nisem osvojila. Družba super, aperolov spitih več kot splezanih smeri pa še palačinke sem se naučila obračat z levo roko!«

Larisa Marolt: »Ekipa, sprva šestih in kasneje osmih članov, smo za prvomajske praznike načrtovali plezalni roadtrip, ki pa se je na koncu spremenil v enotedensko bazo v vasi Cadarese. Glavni cilj tega izleta je bil plezanje granita in spoznavanje z vsemi oblikami "džemanja". Kljub prvotni tremi, ker se še nikoli prej nisem spopadla s tovrstnim plezanjem, je bil teden kar uspešen. Plezališča so ponujala super, ponekodi tudi kar zahtevno plezarijo. Düfler (plezanje "layback") je bil moj zvesti spremljevalec, za izpiljeno tehniko džemanja pa bo potrebno še kar nekaj obiskov granitnih razpok. Mislim, da smo preživeli en super teden in se imeli odlično, tako v skali kot na klopci v parku.«

Ana Štritof: “Prvomajske počitnice postajajo moje najljubše odkar plezam. Res je da rada plezam, še rajši pa čas preživljam v dobri družbi. Tako, da mi bo iz tega dopusta najbolj ostalo v spominu kakšna carska druščina smo bili. Vsak v neki svoji zgodbi, skupaj pa k en big ČAO family. Hvala za ves hajp med plezanjem, jutra ko ste me pustil spat, za večere polne pristnosti in Neži, ki me je sprejela v svoj kombi in bila brezpogojna soplezalka. Granit imam pa itak zelo rada in mi je bilo 7 dni na koncu kar premalo, saj se mi je zdelo, da smo se ravno dobro “ufurali”, čeprav še vedno nimam za burek.”

Uroš Perko: (Uroš vtisa ni napisal, saj ni slišal ko sem vse prosila za par povedi.)