Letošnja zima je bila v Sloveniji bolj mila, zato se je izbrana ekipa mlajših pripravnikov AO Črnuče, Lea, Neža, Natalija, Miha in Ambrož, s pridruženim članom AO Kamnik Žigo, odpravila iskat razmere v zahodne Alpe. Cogne je ljubka gorska vasica v pogorju Gran Paradisa na višini 1500 m. Do nje iz Aoste vodi ozka in vijugasta dolina, ki se v Cognu razcepi v več manjših dolin, v katerih najdemo obilico slapov in plezalnih smeri različnih dolžin in težavnosti, kot na primer Cold Couloir dolžine 600 m in težavnosti WI4+, Thoule dolžine 120 m in težavnosti WI3+, in Repentance Super dolžine 250 m in težavnosti WI6. Nekatere od slapov in smeri smo v našem tednu bivanja v Cognu preplezali, večine pa žal ne, saj jih je enostavno preveč, pa tudi težavnost nekaterih smeri, sploh tistih mešanih z oceno M, je za naš nivo plezanja in psihofizično pripravljenost zaenkrat še pretežavna. V prispevku se bom zato osredotočil predvsem na tiste smeri in slapove, ki smo jih preplezali.

Na prizorišče smo kapljali postopoma. Prva sva že v petek po službi, po 8 urah razburljive vožnje po italijanskih avtocestah, prispela Miha in Ambrož, uspešno vstopila v apartma in takoj pričela s snovanjem načrtov za alpinistične podvige. Da bi se že prvi dan preveč ne utrudila, je plan za soboto obsegal zadostno količino jutranjega spanja in slap, ki po svoji težavnosti, dolžini in času dostopa ne bi predstavljal prehudega napora. Odločila sva se za že prej omenjeni Thoule dolžine 120 m in težavnosti WI3+, ki leži le kakih 30 minut hoda od parkirišča. Za naju se je čas seveda nekoliko podaljšal, saj naju je na poti oviralo nekaj pedi svežega snega. Plezanje pa tudi ni bilo tako nedolžno, kot sva sklepala iz ocene. Iz pomanjkanja lukenj in stopinj sva sklepala, da se slap letos zaradi manjše količine ledu ne pleza prav dosti, kar je botrovalo hudo napornemu plezanju v drugem raztežaju, čez katerega sem se s pomočjo tehničnih prijemov komajda prebil. Plezanje prvega dne sva tako zaključila v temi in snegu popolnoma »našutana«, a kljub temu srečna, da sva slap preplezala. Ob vrnitvi v stanovanje je sledilo srečanje z dekleti, Leo, Natalijo in Nežo, ki so v Cogne prispele v soboto zvečer, tako prisrčno, da ga ni pokvaril niti moj bes nad prtljago, razmetano po hodniku. Večer je minil ob prijetnem klepetu, večerji in kovanju načrtov za prihodnji dan.

Z Mihom sva sklenila, da je »trojka« v ledu za naju očitno pretežka, zato sva se podala v nekoliko lažjo (WI2), a zato precej daljšo smer (600 m) Ma Non Finisce Mai, dekleta pa težji in krajši slap Valmiana, WI3+, 200 m. No, če smo čisto odkriti, so izbrale slap Il Sentiero dei Troll, a so na dostopu malo zamešale stvari in zavile v en slap prezgodaj. Kakšnih posebnih dogodivščin iz njihovega plezanja žel ne morem deliti, ker me ni bilo zraven, tako da se bom bolj osredotočil na to, kar sva doživela z Mihom. Kljub lahki oceni sva se kar nagarala, saj je najina smer vodila po soteski, ki je bila mestoma kar na debelo prekrita s snegom. Tehnične težavnosti so bile prava malenkost v primerjavi z izstopom iz smeri, ki naju je vodil naprej po dolini, na greben višine 2300 metrov in po drugi strani nazaj v dolino. Napredovanje nama je ves čas ovirala debela plast svežega snega, v katero sva se mestoma udirala tudi do pasu, tako da sva se za srečno vrnitev v dolino že spet kar nagarala. Dekleta so s svojim slapom opravila suvereno in ob povratku v dolino smo si privoščili pivo, v stanovanju pa večerjo in še več piva ter tudi malo žganja.

Tretji plezalni dan sva z Mihom nadaljevala tradicijo iskanja lahkih slapov, ki se izrodi v naporno pustolovščino. Zapeljala sva se po dolini proti Aosti, poiskala parkirišče, zarinila v strmo zasneženo grapo in prispela do slapu, ki je bil v vodničku opisan kot lahek, bil videti lahek, a se je med plezanjem izkazal za dokaj neprijetnega. Po enem raztežaju sva pobegnila nazaj v dolino, si pripravila okusne hamburgerje in odločila, da sva prihodnji dan potrebna počitka. Dekleta, ki so se izbire slapov lotile bolj modro in preudarno, so medtem brez težav in pretresov splezala slap Patri Patri (WI4+, 250 m), naslednji dan pa še Pattinaggio Artistico, WI3, 200 m. Ker so dekleta vsak dan navdušeno poročala o prijetnem plezanju v odličnem ledu, sva se z Mihom končno vdala in tudi midva pričela izbirati preverjene smeri. V sredo sva se tako tudi midva podala v Pattinaggio Artistico in ga suvereno odplezala.
Sreda nam je prinesla tudi spremembo v navezah: v torek se nam je končno pridružil Žiga, ki se je v sredo z Leo podal v Hard Ice in the Rock, WI4, ki sta ga seveda brez težav uspešno odplezala. Preostanek ženske naveze, Neža in Natalija, pa sta se že nekoliko naveličali plezanja po samem ledu, zato sta zaplezali v zloglasno grapo Lillaz Gully, ki daleč naokrog slovi kot priljubljeni cilj ledno-skalnih plezalcev, postreže pa s čudovitim mešanim plezanjem do težavnosti M4-5, ki se menda lahko primerja z najlepšimi škotskimi grapami. S smerjo sta seveda opravili brez težav, njuno navdušenje pa je še preostale člane odprave napeljalo k temu, da se naslednji dan podamo v žrelo Lilažke Grape … Za večerjo smo imeli piščančjo obaro z žličniki iz koruznega zdroba (t. i. polente), saj v Italiji pšeničnega zdroba ne nudijo.

Skratka, kot rečeno, smo se v četrtek Lea, Žiga, Miha in Ambrož podali v Lillaz Gully. Mene je mešano plezanje malo skrbelo, saj z njim še nimam kaj dosti izkušenj, a sta Lea in Žiga na vstopu v smer močno psihično pritisnila name, tako da nisem videl drugega izhoda, kot da se podam v smer. Smo se pa v opravičilo domenili, da v detajlu pustita viseti vrv, za katero bi se v primeru hude stiske lahko prijel, ampak je šlo k sreči vse gladko in brez težav. Tudi Miha je pri plezanju užival in oba sva pridobila neprecenljive izkušnje, ki so nama tudi kasneje kdaj koristile v domačih gorah, npr. v SZ steni Kalškega grebena. Medtem sta Natalija in Neža tudi nekje plezali, a o svojih doživetjih nista marali kaj dosti govoriti, zato so še dandanes zavita v tančico skrivnosti …

Teden se je počasi bližal koncu, prav tako kot tudi tole poročilo. Plezali smo še v petek, ki je bil plezalno gledano nemara najuspešnejši dan: dve navezi, Lea in Žiga ter Neža in Natalija, sta odplezali najdaljši slap v tistih krajih, že prej omenjeni razvpiti Cold Couloir dolžine 600 m in težavnosti WI4+, za kar sta si Neža in Natalija prislužili omembo v Alpinističnih novicah, Lea pa žal ne, saj je plezala z moškim, kar je očitno vredno manj … No, meni se zdi, da si tudi Lea zasluži enako pohvalo. Z Mihom pa sva v petek preplezala Il Sentiero dei Troll (WI3, 350 m), ki smo ga tudi že enkrat omenili. (Se še spomnite nedelje, ko so dekleta zgrešila slap? No, midva ga nisva.) Kaj dosti na tem mestu ni dodati, morda le to, da se je začutilo, da prihaja pomlad in da bo treba s plezanjem pohiteti, preden se led raztali.

Vremenske razmere so bile tudi v soboto dokaj pomladne, tako da smo v dveh navezah preplezali nekoliko krajši slap È tutto relativo (WI4, 180 m), medtem ko sta se Neža in Miha podala na turni sprehod po dolini. Dan, s tem pa tudi teden, smo želeli skleniti z obiskom picerije, a ker v njej žal niso nudili pic, smo si za večerjo skuhali makarone, v nedeljo pa se odpeljali proti domu.

Skratka, kot sem zapisal že v uvodu, je slapov v dolinah okrog Cogna še precej več od teh, ki smo jih preplezali mi. Je pa res tudi to, da vsako leto ne zamrznejo vsi, tako da je treba imeti tudi nekaj sreče z vremenskimi razmerami. Tako da po moji oceni bo potrebno obisk Cogna še kdaj ponoviti, če želimo preplezati vse, kar je potrebno.

Seznam vzponov:

Sobota, 8. 2.
Miha in Ambrož: Thoule, WI3+, 120 m

Nedelja, 9. 2.
Lea, Natalija in Neža: Valmiana, WI3+, 200 m
Miha in Ambrož: Ma Non Finisce Mai, III/2, WI2, M, 600 m

Ponedeljek, 10. 2.
Lea, Natalija in Neža: Patri Gauche + Candelone de Patri, WI4+, 250 m
Miha in Ambrož: neuspel poskus v Fontana di Ymir, WI3, 150 m

Torek, 11. 2.
Lea, Natalija in Neža: Pattinaggio Artistico, WI3, 200 m

Sreda, 12. 2.
Natalija in Neža: Lillaz Gully, III/3, WI4, M4/5, 300 m
Lea in Žiga: Hard Ice in the Rock, WI4, 250 m
Miha in Ambrož: Pattinaggio Artistico, WI3, 200 m

Četrtek, 13. 2.
Lea in Žiga, Miha in Ambrož: Lillaz Gully, III/3, WI4, M4/5, 300 m

Petek, 14. 2.
Natalija in Neža, Lea in Žiga: Cold Couloir, WI4+, 600 m
Miha in Ambrož: Il Sentiero dei Troll, WI3, 350 m

Sobota, 15. 2.
Lea in Žiga, Natalija in Ambrož: È tutto relativo, WI4, 180 m

Tomaž Pahor, 17.03.2025, 22:27

Jan Jasnič, 27.03.2025, 19:19
Vseobsegajoč prispevek - poročilo o plezariji in hrani ter pijači Čestitke za preplezano. Upam, da ste bili pozorni tudi na (zahtevne?) razmere. Pogrešam pa morda kakšen komentar pod fotkami - bi koristilo naslednji ekspediciji, da bi vedela, kako kaj izgleda