Prvi pogledi na zastavljeni cilj.

Polna dolina ledu ostaja le še v spominu. Nadomeščata ga kamenje in voda.

Pot počasi premagujemo ter se oziramo nazaj na Johannisberg in ostanke ledenika Pasterze.

Ledeniška morena je kmalu za nami. Do dnevnega cilja pa nas loči še prečenje ledenika Glocknerkees. Zato se navežemo in zagrizemo v belo strmino.

Sobotni cilj dosežen. Glocknerbiwak. Modern bivak v katerem se udobno namestimo in pojemo nekaj toplega da si povrnemo moči.

Pred nočnim počitkom si od daleč ogledamo zastavljeno nalogo, ki nas čaka naslednji dan. Mayerlrampe in nad njo SZ greben do vrha.

Po prijetni noči v bivaku se nam prav nič ne mudi v mrzlo jutro. Vseeno pa nas jutranja zarja nekaj čez 6h pozdravi, ko smo že na poti pod steno.

Jutranja svetloba prav lepo obarva severno steno in belo rampo v katero se podajamo.

Primož potegne čez krajno poč, ki je tudi prvi detajl smeri, do lednega skoka višje.

Za njim prisopiham jaz, ki mi za ovratnik diha Marjeta.

Sneg na rampi v prvem delu je še kar soliden zato se premikamo hitro. Kolikor pač dopuščajo pljuča.

V nadaljevanju razmere niso občutno boljše. Pomrznjen pršič z nekaj zaplatami ledu.

Opreme imamo dovolj za vse razmere zato Primož potegne naprej proti zgornjemu delu smeri.

Za dušo privezat bo.

Še pogled nazaj po smeri.

In na vrsti je izstopni "detajl".

Po katerem pridemo ven na sonce.

Kjer nas pričaka še SZ greben do vrha mogočne gore.

Ki je mestoma kar zahteven zato napredujemo počasi ter previdno.

Vseeno pa se najde trenutek za občudovanje prostrane okolice.

Ter pogled na pot, ki je že za nami.

Primož nama z Marjeto prepusti zadnjih nekaj metrov do vrha.

Kako majhen je dejansko človek v tem svetu.

In že smo veseli skupaj na vrhu Grossglocknerja.

Vendar časa za počitek ni, saj so sence že dolge.

Čeprav zahajajoče sonce pomeni temo in več težav. Ponudi nekaj res spektakularnih trenutkov.

In res, že ko smo na Kleinglocknerju se sonce poslovi.

Malo pod Adlersruhe se zaradi hitenja uštejemo in zavijemo iz markirane poti levo na ledenik Hofmannskees, ki nas hitro pripelje dol do kamnitih skokov in žlebov.

Skozi katere se počasi in z muko več ur prebijamo proti Pasterzeju.

Končno se vdam in iz spleta prenesem GPX, ki nas pripelje na markirano pot in z nekaj več gotovosti je tudi čas za občudovanje narave v soju lune.

Sestop se še kar vleče in Primož verjetno bolj v elementu kot zares izjavi da ima alpinizma za nekaj časa dovolj. Meni pa se v misli prikrade ljubi rek. "Alpinizem je, da te jebe"

Po zadnjem detajlu dneva. 300m vzponu od jezera do parkirišča. Si ob 1h snamemo nahrbtnike in se zložimo v udoben avto...