ČAO - V pancarjih na aperol/pir

Jasmina Zajc | 28.07.2024

V pancarjih na aperol/pir

Ker mi v službi ne dela klima (v bistvu še ni niti vgrajena), sem si pred morjem zaželela ohladitve. Želja o obisku masiva Monte Rosa s smučmi je zorela že nekaj časa in ko so mi s koče Gnifetti sporočili, da imajo še prosta mesta, nisem oklevala z rezervacijo, vremo bo že moralo biti! Ekipe ni bilo težko najti; ena bi rada preizkusila nove smuči, ena je zmeraj za, ena ima celo dopust in smo šle na pot proti Alagni. Pot nam je ob nepredvidljivih italijanskih voznikih in odpiranju tem s področja naravoslovja in družboslovja hitro minila, prenočile smo v vasici Campertogno, zjutraj pa krenile otovorjene s turno smučarsko in ledeniško opremo (deležne smo bile presenečenih pogledov) na sistem žičnic do višine 3200. Ker smo le že konec julija, smo sprva začele hoditi s smučmi na nahrbtnikih proti koči Mantova, tam pa smo končno vpregle pse in se zapodile (no, v resnici se nismo zapodile, ker nimamo e-psov, je bilo pa vseeno lažje) do koče Gnifetti. Pri koči smo racionalno odložile nekaj opreme in oprave ter se v počasnem tempu in v sončnem vremenu usmerile v zasnežen ledeni klanec, kjer smo iskale najbolj ugodno linijo (znaki ledeniških razpok? prerita pot od pešakov). Ko smo hodile mimo serakov, nam je narastel srčni utrip, enim zaradi zaradi nadmorske višine, drugim zaradi strahu, ane Metka. Na vrhu sedelca je Ajda namignila, da je utrujena, a ker po strokovni medicinski oceni ni kazala znakov višinske bolezni, utrujenosti ali izčrpanosti, je bil odrejen premik na vrh piramide Vincent, od koder se nam je ponudil prelep razgled, oko pa je zastajalo na Lyskamu. In sanjalo. Sledil je spust po ravno prav odjenjanem snegu, da je bilo slišati vriskanje, mimo ledeniških navez do koče, kjer ni manjkalo rehidracijskih napitkov in počitka pred večerjo v italijanskem slogu - za sladico je bil, kot se spodobi, tiramisu (če si gluten free, ga pa ne dobiš). Zbudile (bolje rečeno vstale) smo se brez glavobola in brez apetita ter se po zajtrku (all you can eat if you can eat), med katerim smo opazovale številne vzpenjajoče se lučke na ledeniku, brez naglice odpravile v že znani breg. Serenači so prijetno škripali in zanesljivo smo pridobivale na višini in samozavesti. Na sedlu Lys se nam je odprl dihjemajoč razgled (jou jou Materhorn) in spoznanje, da bo treba malo dol (in potem seveda nazaj gor). Pogumno smo vztrajale v pravem tempu in opazovale skupinico navezanih, ki je razposajeno počivala in lulala nad ledeniško razpoko. Na sedlu pred vrhom smo se iz smučk preobule v dereze in odšibale na kapučin na najvišje ležečo kočo v Evropi (4554nmv). Iz nižin so se bohotili skrivnostni kopasti oblaki, temni vrhovi in grebeni so nič kaj sramežljivo štrleli izpod snega in se lesketali v soncu. Na spustu smo uživale v lahkotnih zavojih, zapeljale še čez kakšno razpokico, niso nam ušli niti dolgi nosovi prehitenih, ki so le milo gledali za nami in vzklikali quali donne! Ostalo nam je veselje v srcu, nekaj več rdečih krvničk, misterij tretje škatle z opremo in želja po vrnitvi. Priporočamo!