ČAO - Mlajšepripravniški tabor Korošica: vol. 2024

Ambrož Kregar | 09.07.2024

Mlajšepripravniški tabor Korošica: vol. 2024

Skupina mlajših ČAO pripravnikov se je tudi letos odpravila na tradicionalno zgodnjepoletno vplezavanje v stene v okolici Korošice. Tabor je potekal od četrtka, 20., do torka, 25. junija. Prvi del ekipe, Matjaž, Miha in Nik, je na Petkove njivice prispel že v četrtek zvečer in postavil bazni tabor, Quechua šotor za štiri osebe z ogromnim predprostorom. Svojo prvo smer so napadli že v petek, Severozahodni raz v SZ steni Vežice. Svojega navdušenja niso mogli skrivati in so smer na dolgo in široko hvalili Ambrožu, ki se je ekipi pridružil v petek popoldne. Poleg kave, obilice klinov in steklenice žganja je s se seboj prinesel tudi dobre novice: kontejner, ki na Korošici nadomešča požgano kočo, je v nasprotju s pričakovanju odprt, prijazni oskrbnik Filip nudi okusno joto in hladno pivo. Pa je želja po plezanju kljub temu začasno premagala žejo in smo namesto odhoda na pivo na vrhu bližnjega balvana uredili varovališče ter popoldne zapolnili s plezanjem kratkih prvenstvenih smeri v kompaktni plošči. Pri tem je Matjaža doletela nezgoda, odlomil je lusko in si na njej ranil sredinec, kar ga je opravičilo sobotnega plezanja. Proti večeru smo se napotili do koče in ob pivu in klepetom z oskrbnikom Filipom počakali Sašo in Kerl, zadnji članici odprave, ki sta se nam pridružili v petek zvečer.
Načrti za sobotnom plezanje so bili veliki in vreme ugodno, vendar pa se stvari niso odvijale po naših željah. Nik in Ambrož sta se podala v smer Anžin – Pintar – Pristovšek v Lučkem dedcu, ki se jima je glede na oceno V- zdela kar primerna, vendar pa je Ambroža že na vstopu prestrašilo strmo in krušljivo skrotje, zato sta obrnila in za tolažbo splezala Pepi Žbaradorja. Pri dostopu sta srečala Matjaža in Kerl, ki sta prvotno načrtovala vzpon na Ojstrico, vendar pa je splet okoliščin in prijetno sončno vreme tudi njiju odvrnilo od začrtane smeri in sta dopolne preživela ob sončenju pred kočo. Kot zadnja sta se nam pridružila Saša in Miha, ki sta srečo poskusila v smeri Geršak-Grčar v Vežici, a tako kot ostali tudi ona dva obupala. Saša in Kerl sta se popoldne odpravili nazaj v dolino, ostali pa, da bi se še malo naplezali, v športnoplezale sektorje v bližini koče, kjer nas je že v prvi smeri ujel dež. Do večera se je vreme toliko popravilo, da smo uspeli zakuriti ogenj, posušiti suha oblačila in v prijetnem vzdušju preživeti preostanek dne.
Sobotne izkušnje so naše nedeljske cilje nekoliko umirile in prizemljile … Odločili smo se, da se vsi skupaj odpravimo v Lukmanovo smer v Vršičih, ki je kratka, prijetna, enostavna in dobro opremljena. Ker je temu primerno obljudena in je poleg nas taborila cela gruča Kamniških alpinistov na taboru Pipa miru, smo pravilno presodili, da nam zjutraj ni treba hiteti, da se lahko dobro naspimo in počakamo, da se smer nekoliko izprazni. Iz tabora smo se odpravili okrog 11h in pod smer prispeli, ko je zadnja kamniška naveza ravno zapuščala drugo stojišče, tako da smo smer lahko odplezali gladko in brez čakanja. Smer je res prijetna, skala pa za to oceno neverjetno kompaktna. Na sestopu proti taboru smo našli podrt macesen in ga odvlekli v tabor, da bi nam preostala dva večera služil za kurjavo. Popoldne se nam je v taboru pridružila še Zala in skupaj smo odšli na večerni sprehod: Nik in Matjaž do koče, kjer sta zaman čakala oskrbnika, Zala, Miha in Ambrož pa po peš poti na vrh Lučkega Dedca, da si steno ogledamo še z druge strani. Kljub vetru in mrazu je sprehod minil v prijetnem vzdušju.
Ponedeljkovo jutro nas je pričakalo z oblaki in rahlim dežjem, zato smo predvideno uro vstajanja počasi premikali od pete proti deveti uri, ko se je vreme končno začelo jasniti. Po zajtrku sta se Zala in Ambrož odpravila v SZ raz Vežice preverit, ali je bilo navdušenje fantov nad smerjo upravičeno, Matjaž, Miha in Nik pa so krenili v steno Vršičev raziskovat manj popularne smeri … Zavozlana smer si menda popolnoma zasluži svoje ime, saj vijuga sem in tja in je treba pozorno slediti opisu, klinov, ki bi narekovali smer, pa v njej ni najti kaj dosti. Smer so kljub temu uspešno odplezali in pri tem še dodatno izpilili svoje spretnosti v orientaciji in zabijanju klinov. Medtem sta Zala in Ambrož počasi, a zanesljivo odplezala Severozahodni raz. Navdušenje nad smerjo kot celoto je bilo malo bolj zadržano kot pri trojici tri dni prej, predvsem zaradi nekaterih precej krušljivih mest, a se je smer kljub temu obema zdela lepa in izkušnja pozitivna. Predvsem težja mesta, previsne zajede in plošče v prvem raztežaju in mogočni kamin v zadnjem, nudijo res lepo plezanje po trdni skali z obilico klinov. Plezalne uspehe smo najprej proslavili v koči, ki je končno dočakala vrnitev oskrbnika Filipa, nato pa nadaljevali večer ob kurjenju ognja v taboru. Macesen, ki smo ga razžagali in spretno nacepili s pomočjo klinov se je izkazal za odlično kurjavo in razbeljeni ognjeni zublji so lepo popestrili naš zadnji večer na Petkovih njivah.
Za torek nihče od nas ni zasnoval kakšnih posebej ambicioznih plezalnih načrtov, saj nas je popoldne čakal povratek v dolino. Tudi vreme je bilo podobnega mnenja, zjutraj nas je spet pričakal dež in dodobra namočil steno, nam pa kljub temu naklonil dovolj veliko okno jasnine, da smo v miru pospravili šotore in krenili proti domu. Krajša ploha nas je ustavila pri koči, kjer smo s Filipom spili poslovilno šilce košutnika, nato pa, kljub grozeči radarski sliki, suhi in zadovoljni uspešno sestopili na planino Podvežak.

Splezane smeri
Petek:
Vežica, SZ stena - Severozahodni raz V+/IV+, 220 m; Miha Kitek, Nik Januš Židan in Matjaž Vehovec
Sobota:
Korošica - Pepi Žbaradorja/Čikorija in kafe 6a, 110 m; Nik Januš Židan in Ambrož Kregar
Nedelja:
Vršiči, SZ stena - Lukmanova smer IV+/III, 130 m; Nik Januš Židan in Ambrož Kregar, Miha Kitek in Matjaž Vehovec
Ponedeljek:
Vršiči, SZ stena - Zavozlana smer IV+/III, 140 m; Nik Januš Židan, Miha Kitek in Matjaž Vehovec
Vežica, SZ stena - Severozahodni raz V+/IV+, 220 m; Zala Jesenko in Ambrož Kregar