Piše se junij 2023. Sredi prve alpinistične smeri sedim na sedelcu v zahodni steni Planjave in razmišljam kako počasi se s plezanjem prebiješ čez steno. Mar nebi bilo bolj smiselno iti kar okoli in na vrh... https://www.aocrnuce.si/prispevki.php?id=2020

Danes se zbudim in vremenska napoved ni nič kaj vabljiva. Za frikanje ni junakov, zato si spakiram torbo za na stenco. "Bom vsaj malo pomigal" si mislim.
Šiht teče nič ne reče. Čez okno gledam sonce in Kamniške Alpe v daljavi. "Hmm, sej sploh ne zgleda tok slabo". Odštevam minute, drvim domov prepakirat in se čudim zakaj ravno danes vsi tako počasi vozijo po cesti. V nahrbtnik natlačim najnujnejše za v hribe in čelado. "Za vsak slučaj". Drvim in spet se vsem ostalim udeležencem v prometu nikamor ne mudi. Pismo so čudni, a ne vejo da hrib kliče.
Parkiram v Bistrici na praznem parkirišču in zagrizem v klanec. V Klinu sem sumljivo hitro in v misli se mi prikrade ideja iz prejšnjih dni. "Kaj pa če bi šel pogledat Kovač-Michler-Roller". Zopet se poženem v strmino proti izviru pod Brano, za katerega se izkaže da ga skoraj ni več. Meh za vodo porinem kar v mah skozi katerega teče komaj zaznaven tok vode. "Najbrž bo dovolj. Upam, da je čista". Kmalu se mi odpre pogled na sedlo oz. meglo, ki ga je zakrivala. "Ah, dobr. Bolš k doma sedet, grem vsaj do koče". Noge se že upirajo hitremu tempu v strmino zato me do koče popelje bolj zmeren korak.
Pri koči se usedem, odložim nahrbtnik in pogledam levo proti Planjavi. Megla. Pogledam desno in glej ga zlomka. "Dean, živijo. Kako si? Kaj pa ti tle?" Prijetno pokramljava in obujava spomine na lansko turo, ko me je suvereno popeljal po Zahodni zajedi na vrh Stene. Sonce naju draži in občasen pogled na Brano vsaj malo potolaži. "Planjava, kje se skrivaš". Dean se odpravi v dolino jaz pa grem pogledat če bom kaj videl.
Pod steno se meglice razkadijo ravno toliko da vidim željeni "cilj". Šlem na glavo in zarinem v strmo travo, ki me hitro pripelje pod smer. Grapica izgleda kot da bi lahko šla, zato se s previdnim korakom povzpnem po njej. "Sam na sedlu in v steni, ni prostora za napake" Dva ali trije plezalni gibi in sem na vrhu stolpiča, od koder že vidim kotel v katerega se moram spustit. "Hmm. Nekam visoko sem" Z nogami iščem stope za roke pa so samo puzli. "Če pravi kos primem se vse podre. Počasi moram". S težavo prepričam glavo. Gre. Iz kotla sem po kompaktni rampi tik tak pred Kunaverjevo polico. "Pismo, 5 do 7h je ura. Ob 7h moram obrnit, da me ne dobi tema." Roke iščejo dobre oprimke, noge stabilno oporo, pod njimi pa neskončna megla. "Kunaver, dobr si najdu tole polico"
Na sedelcu hitro pogledam naokoli. Dol, megla. Gor. "Opa, do grebena se vidi. Hmm. Tam bi šlo. Al pa tamle. Hmm." Obrnem. Polica. Rampa. Kotel. Potem pa namesto zgornje grapice izberem polico bolj levo po kateri nam je lani med abzajlanjem ušel Jež. "Ta bo zagotovo prava. Zgornja je zgledala da bo ok, pa ni." Okoli ovinka in pogled dol po kratkem kaminčku. "Hmm, to bi šlo. Sam ni pa II, grem še okol druzga ovinka poferbcat". Pot kot v Tivoliju. Mehke trave me pripeljejo iz stene. Pogledam nazaj. "Pismo. Dobr je skrit vstop".

Po enem letu na istem mestu v steni z drugačnim znanjem in miselnostjo. Sam. Kdo bi si mislil.
Zahvala gre vsem mentorjem, ki so mi namenili čas in pomagali.
Še posebej pa gre zahvala Gašperju R. ki je s svojo vloženo energijo, pametnimi nasveti, dobrimi idejami in včasih tudi spodbudo močno prispeval k začetku moje alpinistične poti.
Bolj je pomembna avantura s pravimi ljudmi in osebno zadovoljstvo kot sledenje črti narisani na fotografiji stene.

Ajd, čao. 🙋‍♂️ Do naslednjič. 😁

Pogled proti sedelcu v steni lani.

Pogled proti sedlu lani.

Štant na sedelcu.

Aha. Nekaj se vidi. Grem bližje pogledat.

Sedelce. Dol megla.

Nazaj, megla.

Gor. Aha. Tamle zgleda še kar "normalno".

Štant. Nostalgija.

Bejžmo nazaj. Dokler se kaj vidi.

Mogoče me megla ujame?

Nekaj se kaže.

Za naslednjič. Tole bo prava linija.

In tale.

Dobr je skrit.

Megle vabijo pogled.

Adijo. Do naslednjič.

Vau.

Kičast.

LoTR vibes?

Kar skrivaj se ja.

No evo. Hvala ker si me spustila gor in dol.