Jernej Štukelj | 16.06.2024

Čelka in ribe pa gremo v hribe

Jerko v četrtek napiše: "Ambro, a ne bi namest sekanja drv midva raje zlezla Steber revežev v Veliki Mojstrovki?" Ta se ne pusti dosti prositi in odhod je hitro dogovorjen - sobota ob 5h.

Sobota je tu. Ambro 15 min zamuja na zbor, ker se je vrnil domov po čelno svetilko. “Dej no Ambro, čelke pa valda ne bova rabla ...” Odpeljeva se na Vršič, ruzake na rame in štart.

Prispeva do sedlca pod slemenom in odpre se nama pogled na Veliko Mojstrovko. Začetna zagnanost kar malce izpuhti. Gora je namreč ovita v oblake, piha hladen veter, česar Ambro kot veste ne mara, Gamsove riže (PP) pa prekinjajo strme snežne zaplate. Gledava oblake in tuhtava, kje je ta Steber in pa vstop v najino smer. Stakneva glavi in se odločiva, da greva "vsaj pogledat", morda pa od blizu le ni tako hudo in nama stvari postanejo bolj jasne.

Glej no glej, zaplate niso tako strme, pa tudi Steber se nama obsijan s soncem parkrat vabljivo nasmehne in začetni zanos je hitro nazaj. Smer je lepa in kompaktna. Izpostavljena a ne težka prečka v levo je res luštna. Kljub temu, da se na spletu najdejo zapisi o težavni orientaciji v smeri, večino časa precej dobro veva, kje sva, čeprav naju je tu pa tam preseneti kakšno stojišče, ki ga ni v skici.

Uživala sva, čeprav na trenutke obdana z oblaki. Tistega vabljivega sonca žal nisva občutila. Po preplezani ključni zajedi (V-) so topli žarki že skoraj posvetili na Ambrotovo stojišče, a se je gora nekaj minut po tem vnovič zavila v oblake in začelo je rositi. Še dobro, da si nisva nekje na polovici smeri privoščila tistih rib iz konzerve, ki so zadišale Ambrotu. Po štirih nekoliko lažjih, a že precej mokrih raztežajih sva prišla na vrh, obdan z meglo. V zavetju balvana sva pojedla zaslužene sendviče in čokolado ter se odpravila v dolino.

Sončni zahod se je bližal in vidljivost je bila zelo slaba. Zopet so naju presenetile snežne zaplate, ki pa so bile tokrat preveč strme, da se bi jih lotila brez zimske opreme. Začela sva iskati morebiten obvoz po policah. Neuspešni poskusi so se vrstili eden za drugim. Čas je neusmiljeno mineval in Ambro je že razmišljal o bivaku. Rešila naju je Jerkotova odločnost, da še isti dan pride v dolino, hitel je gledat, kako se končajo police pod nama. Po občutku iščeva prehode in po tihem upava, da naju spremlja vsaj malo sreče. S plezanjem navzdol prek kratkih skalnih zapor se spuščava s police na polico in pod seboj zagledava melišče. Še lahka manj izpostavljena prečka v desno in sva rešena. Prečiva melišče ter nekaj krajših položnih snežnih zaplat in končno prispeva na pot. Od tukaj naprej ni bilo več težav. Uporabiva še melišče-ekspres, prideva iz megle in pod seboj zagledava izpraznjeno parkirišče na Vršiču. Temo za las prehitiva in čelke navsezadnje le ne rabiva prižigat Smeško

Glede na neprehojene snežne zaplate na pristopu sumiva, da je tole morda celo otvoritev Stebra za kopno sezono 2024. Vsekakor pa je bila to prva samostojna smer naveze Ambro-Jerko, opravila sva jo uspešno, čeprav na trenutke bolj vznemirljivo, kot sva načrtovala.

Jerko & Ambro

komentar je bil izbrisan
Miha
Miha Hribernik, 17.06.2024, 04:45
Hudo dobr Kepca
Natalia
Natalia Chernova, 17.06.2024, 08:31
Bravo za vzpon! Zgleda divje Palec gor
Nika
Nika Krivec, 17.06.2024, 08:37
Kulski prispevek Smehljaj
Gašper
Gašper Beg, 17.06.2024, 08:56
Legenda pravi, da ima Ambro ribe še vedno v ruzaku... 😉 Močna otvoritev, bravo! Kepca
Jan
Jan Jasnič, 17.06.2024, 10:07
Bravo fanta, lep vzpon. Kepca Sem vesel, da vama ni uspelo bivakirati 20 minut od parkirišča Smeško
Miha
Miha Gašperin, 18.06.2024, 08:28
Mene pa matra kaj se je zgodilo s temi ribami, a so ostale v konzervi al ne? A je bla tuna, turistična, sardela al skuša. Rio mare, Calvo, Eva al Delamaris?! Nekaj sicer piše o sendvičih in čokoladi... Tak clickbait naslov, da sem samo čakal kaj se bo zgodilo z ribami - bosta zatikala konzervo v kakšno poč, potem pa nič, samo megla, brez rib... Mežik
Ambrož
Ambrož Kregar, 18.06.2024, 22:54
V hribe zahajam zato, da tam jem ribe in si svetim s čelno svetilko. Tudi plezati je lepo, ampak me zgolj to nikdar zares ne osreči ... Na sobotni turi vse do izstopa iz smeri nisem bil deležen ne rib ne svetenja in bivak na sestopu se je kazal kot poslednja priložnost, da pridem na svoj račun, da v soju čelne svetilke v miru izpraznim konzervo tune Rio mare. A se Jerko ni dal prepričati ... Tako da oboje, ribe in čelka, še vedno v nahrbtniku čaka novo priložnost.