Prečenje od Strelovca do Ojstrice, in čez Škarje
Že v začetku tedna dobim "klic gora", ki je premočan, da bi mu lahko rekel ne.
Tako se bliža petek, planov je vse več. Vsak s katerim se zgovarjam, bi malo to in malo ono.
Uglavnem ne prvi, ne drugi, hmm tretji? nima časa za cel dan.
Tako se tokrat odločim, da odidem sam, brez resnih planov in pričakovanj, popolnoma neobremenjen, in to za več dni.
V misli se mi prikrade greben Krofičke, čez Ute. Tura, ki nebi smela biti stresna, in si vmes lahko spočijem dušo.
Do kam me bodo nesle noge, srce in volja, pa vidimo sproti.
Tako se v petek popoldne, ko odidem iz mestnega vrveža in obveznosti službe parkiram blizu visokogorske ekološka kmetije Knez in spakiram vse, kar se mi zdi potrebno in smiselno za moje potovanje in bivanje pod zvezdnim nebom.
Na Strelovcu sem z zmerno hojo v eni uri.
Tam se naužijem lepot in razgledov tako na Robanovo stran, kot na Logarsko.
Obudim še misel/spomin na zimo, in svoje turnosmučarske začetke.
Pred tremi leti me je namreč pod svoje okrilje vzela krasna Maja Lobnik.
Takrat januarja sva skupaj stala prav na točki, kaderi tokrat žal sam zrem v daljavo, in se spominjam lepih trenutkov.
Čez nekaj časa preneham sanjariti, in ker je dneva še dovolj, lepo zmerno nadaljujem do Robanovega stana pod Utami, kjer se odločim prenočiti.
Še podnevi prispem do stana. Zunanji del je res lep, notranji pa komaj za prvo silo.
Med neredom, in verjetno mišjimi kakci opazim, da se zraven postelje nahaja posebna knjiga, katero bi si res želel imeti v svoji osebni knjižnici.
Seveda jo, sicer priznam da malo težko, vrnem na njeno prvotno mesto. Na njej namreč piše, da je poklon nekomu.
Očitno pa, da je še ni prevzel. Pripravim si posteljo, ter zunaj skuham/pogrejem govejo juhico.
Noč je mirna, uspavajo me kapljice, ki kapljajo na streho iz previsne stene Ut.
In ko me zjutraj poboža sončni vzhod, je čas za nadaljevanje.
Vzpon, prečenje oziroma greben poteka brez težav, in prav presenečen sem kako urejena/očiščena in lahko sledljiva je pot po njem.
V dveh urah zmerne hoje/pleze stojim na Krofički.
Pade odločitev, da se povzpnem še na Ojstrico, kjer se že od daleč vidi, da bodo potrebne dereze in cepin.
Spust v škrbino med Krofičko in Ojstrico je postregel z zmerno plezarijo navzdol.
Na dveh mestih opazim vrvice za spust po vrvi, katere ne uporabim, saj so napravljena na majavih skalah.
Pod steno Ojstrice sem tik tak, in ko nadaljujem po poti, se kmalu znajdem na prvem snežišču, pa na drugem, trentjem, četrtem,...
vse do vršnje prečnice, ki ni bila najbolj prijetna, ker je bil sneg vseskozi mehak. Še malo pa vrh.
Na vrhu odkopljem škatljico z vpisno knjigico, ki žal ne služi več svojemu namenu. Knjigica je polna, mokra in načeta, natrgana.
Sestopim proti Škarjam in ker sem se vmes že dogovoril za naslednji dan, se tu le še naužijem pogledov na Korošico in njene vršace.
Sestopim do koče na Klemenči Jami, fantje so pridni, izgleda da imajo delavno soboto.
Kaj kmalu si poiščem družbo, in od zelo prijaznega domačina iz Luč, dobim možnost za prevoz nazaj do mojega avtomobila, če sestopim v Logarsko dolino.
Ker je družba enkratna, seveda povabilo sprejmem z velikim veseljem in hvaležnostjo.
Krasen dan. Večino dneva sam, za zaključek pa v prijetni družbi! Še se vrnem.
Zelo lep zapis o samohodništvu - čuti se tvojo ljubezen. Kaj piše na platnicah te posebne knjige?
Hvala Miha!
Kaj piše na platnicah: Walter Bonatti
