Golo sonce
Pretekli vikend je bila želja po plezanju in hribih večja od telesnih kapacitet in zmogljivosti mojega telesa. Zato sedaj, zavit v dekco z vnetim grlom, smrkavim nosom in poraženim imuncem srebam čaj in razmišljam, da bi se blo mogoče fino kdaj pa kdaj malo umirit ...
Po čao tekmi (hvala postavljalcem, organizatorjem in DJ-ju), sva z Niko v soboto zjutraj zavila proti NŠG-ju in bolj na brzino splezala Vikend bojevnik ter Karolinco, ker sem radovljiškim lokalcem obljubil, da pridem še na popoldansko rekreativno tekmo v Podvin. Vmes pa še pakiranje za turo. Po sobotni tekmi in ta normalnem piru z Boričem zavlačujeva odhod do poznih ur in končno le odrineva proti najbolj obleganem bivaku – pod Skuto. Ideja je bla, da greva zvečer gor, prespiva v bivaku in zjutraj plezava Golo sonce v južni steni Skute.
Ura je bila že pol desetih, ko sva si pri avtu šele oprtala rukzake z gorilnikom, loncem, spalkami in konkretno zalogo vode. Po slabih petnajstih minutah hoje, se mi telo upre. Že dva dni nisem naspan in telo zavrača posiljene Žmavčarje namesto nujnega spanca in večerje. Vsedem se na tla in pojem sendvič – jutrišnje kosilo. Nekako se nama uspe, meni že napol v blodnjah privleči do bivaka ob pol dveh ponoči. Čeprav sva bila mentalno pripravljena na situacijo »kaj pa če bo bivak poln« take gužve sredi oktobra res nisva pričakovala. Slavna arhitektura Ofisa je pokala po šivih. Gentrifikacija v visokogorju. V afektu razočaranja rečeva eno na temo, kakšni bi bivaki mogli bit – grdi, neudobni in posledično nezanimivi za turiste.
Hitro opustiva sanje o topli postelji in se lotiva iskanja primernega kotička za spanje. Okolica bivaka je preveč vetrovna. Po pol ure iskanja, na pobočjih v smeri Kogla najdeva ozek pas trate med skalami, kjer se zdi, da bi se pa dalo zaspat relativno udobno. Prižgeva gorilnik in skonzumirava dve vrečki instant hofer makaronov. Med tem, ko se zadeva kuha potegnem na plano še popotno pesniško zbirko Puškina in za lahko noč pod zvezdami odrecitiram eno jesensko, o minljivosti. Ker sva utrujena, spiva kot ubita.
Noč in jutro sta topla. Brez budilke se zbudiva šele ob 9.00 in se zapodiva pod steno, kjer ugotoviva, da je Borič pozabil kline, imava pa seveda 2 kladivi ... V opisu piše, da je za smer priporočljivo imet vsaj 3 jeseničane. Zdi se mi, da je to že 5. stvar, ki gre pri tej turi narobe, pa še niti v steni nisva. Glede na vris iz slovenskih sten, nama nikakor ne uspe jasno locirati smeri. Zato po lažjem terenu vsak od naju začne plezati svojo varianto, da bi našla prave razčlembe in kakšen klin. Preveč levo sva. Plezava 100m nazaj in zagledava navrtano stojišče – to je to.
V resnici pa sva bila na štantu od Freestylerja. Prvi cug je bil kar intenziven. Mislim si, da imajo verjetno smeri v Skuti neko svojo ocenjevalno lestvico. Dva svedrovca naju nista preveč zmotila, saj naj bi tudi najina smer imela kakšnega. Plezava naprej in zavijeva v predvideno dolgo prečko proti desni. Zadeva mi postane težka, prečiva smeri Cvetje v jeseni, Joška je njen svet, Na svoji zemlji in Ljubljana je bulana. Prečko vlečem še naprej, dam notri frenda in še naprej preko sumljivih podprijemov in platastih stopkov na trenje, kjer se moram resno zbrati, da izvedem sledeče gibe brez napake in dam notri še drugega frenda. Za vogalom bi po vseh pravilih alpinističe dejavnosti moral biti štant. Skoraj sem si ga že predstavljal, kako se lesketa v soncu. Ko pogledam čez, pa samo krušljiv previs, brez možnosti za varovanje. Klinov nimam, štanta ne bo. Sledi dolga analiza, kaj pa zdaj?! Druge ni, prečko bo treba izplezati še nazaj. Zaderem se Boriču naj pobira, dvakrat vdihnem in se lotim pleze. Končam na navrtanem štantu pod detajlom smeri Ljubljana je bulana in pozihram Boriča. Očitno sva spet generalno sfalila smer ... Ne vem, kdaj se mi je to zgodilo nazadnje, zdaj pa že dvakrat v enem dnevu.
V obupu začneva abzajlat in glej ga zlomka, samo 30m nižje se nama jasno prikaže najina smer in dolgoiskani prehodi. Ura je 14.00. Predebatirava ali naj zarineva ali naj obračava. Borič je zagret, jaz malo manj. Odločiva se, da greva pogledati vsaj detajl smeri, potem pa bova videla kako naprej. Detajl je fantastičen, rahlo previsno plezanje, ki malo navija ampak ni sile, ker so grifi in varovanje dobri. Končno sva v smeri! Morala se dviguje. Borič potegne naslednji raztežaj, ki je verjetno najlepši v smeri. Tehnična plezarija na frende in jebice in tudi kak star svedrovec se najde. Prekrasno gibanje. Zdaj nama manjka samo še en cug kamina in potem samo še II do vrha. Po hitrem postopku izpeljeva, kar bi morala že davno in najin vzpon proslaviva z zadnjo energijsko ploščico in analogno fotografijo na vrhu Skute, kjer sam stojim prvič.
V ponedeljek sem kolapsiral, verjetno zaradi premalo spanja ... človek se sprašuje in dvomi ali so takšni podvigi vredni ali ne oz. kaj je z nami narobe ali kaj s tem kompenziramo? ... Tine Mihelič zaključi svoj knjigo takole: »S katerimi besedami sem že začel to knjigo? Aha, se že spomnim. Tudi končal jo bom enako, saj je v tem stavku zajeto vse: gore imam rad.«
Nika vstopa v I. raztežaj Vikend bojevnika
Nika v detajlu Vikend bojevnika
Nika v detajlu Karolince
Najin bivak ponoči
Bivak zjutraj, čisti luksuz ane?
I. cug, ko sva iz štanta Freestylerja zavila v Cvetje v jeseni.
II. cug pred zgrešeno prečko, ki poteka nižje.
III. cug začetek zgrešene prečke
Končno v smeri – ključ smeri.
Začetek najlepšega raztežaja po detajlu
Izstopni kamin zgoraj.
Miha, fantastično pišeš!! S Puškinom si me presenetil, ker je manj poznan med Slovenci.
P.S. Hitro okrevaj!
Hočemo več Mihatovih prispevkov!
Človek se kar vživi v pustolovščino 👌
Pa tebi bodo bivaki v kaki dolgi steni mala šala. Mal boš Ruse recitiral, pa bo hitro jutro! Drgač pa ti kar čimveč objavljaj, te je fino brat.
Res lepo napisano
Sem mislil, da je Puškin samo za pit
