Vse se je začelo formirati v sredo, ko me Elvis vpraša, če sem že kaj zmenjen za sobotni dan. Zmenjen sem bil za nedeljo, tako da mi je njegova ideja o soboti in pa Šitah všeč.
Od septembra naprej imam kar nekaj obveznosti, a se mi vsak teden malo sprostijo od četrtka naprej. Tako da se v četrtek po službenih obveznostih sam zapeljem v Kamniško Bistrico. Na parkirišču srečam nekaj poznanih obrazov, in spoznam nove.
Družba na poti je bila tako zagotovljena.
Zaradi dobre družbe kmalu prilagodim plane, in jih prestavim na naslednji dan. Po prijetnem druženju je sledil nov delovni dan, jaz pa zopet z mislimi v gorah. Po službenih obvseznostih ponovno v Kamniško Bistrico proti sedlu. Za začetek zavijem v Wisiakovo grapo, in vstopim iz leve strani. Grapa me pripelje do rdečega kupa, kjer se začenja moja planirana smer skozi okno. Odplezam smer, in že še mi nasmiha na vrhu, ko me poboža sončni zahod. Sestop je bil brez posebnosti, edino poskušal sem pridobiti nekaj časa za kvaliteten spanec, a kaj hitro mi na Jermanci poči guma
Na srečo imam v prtljažniku rezervno enakih dimenzij, prav tako kot so ostale tri. Lotim se menjave. Vmes sporočim Elvisu, da se mi bo noč vseeno malo zavlekla in ga prosim, če pristane na kasnejši odhod zjutraj.
Zjutraj se zbudim utrujen, malo pohitim, da ne bi zamudil dogovorjene ure, čas teče pre/hitro.
Med vožnjo grem v mislih čez vso potrebno opremo za na turo. Hitro ugotovim, da je sendvič ostal doma v hladilniku. A joj, bomo že, telo ima shranjeno nekaj pridobljene poletne zlate rezerve maščob, energije, na sebi. Gremo dalje.
Smer:
Prvi raztežaj ni tako podrt kot nekateri navajajo, ali pa sem mogoče zaradi opisov pričakoval hujšo situacijo. Prva šestka v smeri, se mi je zdela nekako najtežji raztežaj, je pa imel vsak naslednji kakšen plezalni bonbonček. Lepo napredujeva, ampak mene se vedno bolj loteva utrujenost, in ker nisem imel nič za pod zob, da bi se podprl, sem v predzadnjem raztežaju ugotovil, da enostavno je Elvis tokrat močnejši člen, in da bi bilo pametno, če prevzame zadnja dva raztežaja. Uplezani, našpičeni perspektivec je seveda za. Jaz mu lepo sledim in prosto preplezam zadaj dva kot drugi, kjer se težave končajo.
*V opozorilo (slika) povem, da sem skoraj odlomil oz. zvrnil nase veliko skalo, katero sem vlekel v podprijemu. Med nadaljevanjem, sem se moral odločiti, ali prosti vzpon, ali jo poskušati odtrgati do konca. Odločil sem se za prvo. Skala je ostala tam, tako da previdno, da se komu ne zgodi podobno, ali po možnosti pade na soplezalca, ki je v vpadnici.
Za sestop sva se odločila po smeri Jesihove. Možicev nisva zasledila, sva pa postavila enega. Sicer se ni za zanašati, ker ga lahko zaradi poličaste stene odplake prvi večji naliv. Orientacija v sestopu ni pretežka, na koncu sva se 3x spustila (1 vrv, do 30m spusta).
Za konec sva iz planinskega doma v Tamarju dobila še prevoz v dolino. Popoln dan

Gašper Beg, 03.10.2023, 20:35
Če je guma pravih dimenzij, je kar fajn... 🙃 Huda forma! 💪🤟

Jan Jasnič, 11.10.2023, 13:55
JLA