Če se v Cham odpraviš z izkušenim Chamoniardom, se pač lahko nadejaš, da ne boš zajebal na vsakem ovinku, ampak boš dober teden bivanja v objemu granitnih špičakov izkoristil maksimalno. In Aljoša drugače itak ne zna. Potem se seveda tudi spodobi, da prispevek nasloviš z eno od njegovih legendarnih izjav, ki so se ujele v miselni repetitorij, med tem ko točiš solze za univerzumom preostalih, ki si jih seveda nisi zapisal.

V petek premagamo milansko gužvo in se v Passyju založimo s kalorijami in pirom – ta normalnim in ta čudnim. Glede na to, da večinoma žulimo nula-nula zvarke, se definicija normalnega hitro skrega s slovensko dediščino.
Zjutraj smo tako, zahvaljujoč ta normalnemu, navkljub zgodnji uri še kar frišni in iz Courmayeurja se dvignemo v meglo in dež na Helbronner. Sem in tja po čeladah usekajo tudi zmrznjene kepice sodre, ampak valda se verjame vsem napovedim, zato se med špaltne podamo v nekih tankih vetrnih cunjah, ampak preden pridemo do stene itak že nabija sonce. Na meniju je Pointe Adolphe Rey, za Aljošo in Sedeja smer Bettembourg-Thivierge, za naju z Gašperinom Salluard Route. Aklimatizacijski vzpon na cca. 3500 m po granitnih pokah mine v hudi vročini, ampak počutje obeh navez je odlično. Še višina ti ne pride do živega, če se ti cel dan smejeta Grand Capucin in Dent du Géant. Padle in najdene plezalke, zataknjeni štriki in celo prusikarjenje, prisilijo v maksimalen izkoristek aklimatizacijske ture – dirko na zadnjo gondolo. Jedva. Hitr na enga normalnga v Passy.
Zjutraj si za desetinko sekunde želiš, da bi moral na šiht, ampak samo zato, ker bi lahko še dve uri spal. Pa potem raje izvedeš ekspresni zajtrk, pobereš za dva dni robe in letiš na gondolo. Tokrat na Plan de L'Aiguille. Na sporedu je easy day – uro in pol dostopa do Red Pillarja v Aiguille de Blaitière, kjer se kot peta in šesta naveza podamo na spoznavanje novih ljudi v steni. Belgijec in Američan pred nami sta še kar hitra, pa še faci sta, trojna naveza pred njima pa ni tako ekspresna. Šibki člen te naveze mora tako v »detajlu« stopiti Gašperinu na rame, v naslednjem »detajlu« pa ga učimo tehničnega plezanja. Sej mudi se nam danes ne, ampak ko steno dobi sonce in se dve uri pečem na štantu, pa starega GVja vseeno sfehtam, da me spusti naprej. Nejevoljno mi nakloni 15 minut za 40-metrski raztežaj. Zletim navzgor, Gašperin za mano – poročilo: stari je štopal, ratalo je v osmih minutah. Slovenska čast in slava sta obranjeni, abzajlava dol. Aljoša in Sedej prav tako – stari ju ni spustil mimo, čeprav bi lahko plezala še na moj kredit in bi bili v 15-ih minutah verjetno že vsi štirje gor. Pa se raje dobimo pod steno in letimo na ta normalnega v Refuge du Plan de L'Aiguille.

Zbudimo se ob nehumani uri, si nadanemo ekstra težke ruzake in se podamo na epsko pustolovščino med smrtno nevarne serake, smer pa se izkaže za bistveno težjo od ocene. A sem zajel vse klišeje mladega alpinista?
Zbudimo se takrat, ko se pač moramo, v ruzaku je oprema, ki jo rabimo, seraki so tam že dolgo in drugače ne gre, ocene smeri v teh stenah, ki se nahajajo v zibelki alpinizma, pa so stare že desetletja. Dan bo sicer resda vrhunski, ampak epskega prispevka o treh bivakih pa ne bom pisal, ker v ruzaku pač nisem nosil spalke, kile sira in konzerve jote.
Frendo Spur na Aiguille du Midi je smer, ki se ti nasmiha že iz ceste. Édouard Frendo and René Rionda sta smer preplezala 11. julija 1941, mi pa smo 82. obletnico falili za en dan, ampak smo se itak bolj ukvarjali z vprašanjem kakovosti snega in ledu v zgornjem delu smeri. Ko je na vstopni rampi zmanjkalo snega, smo se mi navezali in si obuli plezalke, potem pa tako leteli čez skalni del, da si skoraj preslišal za avtobus velike kose skal in ledu, ki so se podirali v sosednjem kuloarju. Skoraj! Ker v resnici si jih še kako slišal. Ker sem bil na štantu ravno sam, ko je zabobnelo, sem si hitel krajšati bičev vozel, kot da bi mi to kaj pomagalo, če bi »avtobus« letel v mojo smer... Miheličeve romantike je tu gori sicer na pretek, ampak mi smo se raje posvetili čim bolj učinkovitemu plezanju, da ne bi imeli potem miheličevsko-romantičnega bivaka. No, na snegu se je vse skupaj malo upočasnilo in za zgornjo tretjino (?) smo porabili praktično enako časa kot za spodnji dve. Med nami in robom stene so stali spomladanski sneg, večno trd led in visokogorski potoki, ki jih tam ne bi smelo biti. Tam gori, v navpičnih ledenih platah, je bil tisti spodaj včasih res tak, kot da b' ga mel v sladoledu, ampak takrat ti itak nič ne nuca, ker moraš uporabljati ostale štiri okončine, da se priplaziš do zgornje postaje Midija, ki je od vstopa na snežno rebro ves čas v vidnem polju, samo približati se pa nikakor noče. No, mi smo zvozili po levi varianti, čeprav obljubljenih navrtanih štantov v skali nismo bili deležni. Še dobro, saj bi nam kakšen puristični alpi-veljak potem še očital, da ni šlo za alpinistično smer. Tisti sveder hitro prevlada nad dostopom pod seraki, plezanjem s cepini, derezami in plezalkami, celodnevnim zatikanjem frendov in jebic... Čista frikarija, valda! Vse 4 male plazove mokrega snega sem po buči tako fasal na štantu slovenske izdelave, se izognil parim letečim skalam, par skal se je (slava jim!) izognilo meni in potem smo stali na vrhu. V vednost – očitno zjebani alpinisti pridejo na gondolo prej kot turisti s klobučki in selfi-stickom. Aja, v predzadnjem cugu me je še zanohtalo, in to tako, kot še nikoli prej, ampak tega nekako nisem uspel mentalno sprocesirati, saj sem 2 uri kasneje stal v Passyju, na betonskem parkirišču pred Super U-jem in ugotavljal, če mi pa švic mogoče kam še ni stekel.
Tisti večer smo usekali po ta čudnih pirih in takoj, ko si je slovensko telo opomoglo od večdnevnega terorja ta normalnih, sva s Sedejem našla logično razlago – po ta čudnih si čuden, po ta normalnih pa normalen. Et voilà.
Dva dni restiča v Passyju, kopanje v jezeru s pogledom na Belo goro, Chamonix, nevihte, Saint Gervais, potem pa tretji dan v meglicah na Brévent. Z gondole v 15-ih minutah (odvisno od gostote megle) sestopiš po steno in zaplezaš v masten granit, ampak, ker je granit, je tudi masten čist o.k. Zletimo čez navrtanino, plezarija pa je tako lepa, da si Aljoša želi »grife spakirat v ruzak in jih potegnit ven vsakič, ko bi blo kje hudo.« Težko se ne bi strinjal. Po dveh dneh restiča nama z Gašperinom nekako ni bilo dovolj. Fotra sta z odobravanjem pokimala, nama spustila eno v stilu »ko smo bli mi tok stari...« in šla na gondolo, midva pa laufala nazaj pod steno in splezala še eno. Da ne bi bila slučajno s preveč lagerja na zadnji gondoli...
Zadnji dan smo se vrnili v Red Pillar in se pognali vsak v svojo smer. Z Gašperinom sva se odločila za malo težjo, da ja ne bi bilo gužve in bi lahko plezala bolj umirjeno. Itak sva fasala za rit trojno navezo priseljencev, ki se menda zdaj že štejejo za lokalce, pa sva spet divjala po pokah. Po celem tednu se je poznala utrujenost in detajla nisva zmogla po frikovskih pravilih. Mogoče tudi zato, ker se do omenjenega detajla zvlečeš po štirih poštenih cugih, polnih detajlov. Gašperin ga je sicer splezal, čeprav je vmes malo posedal, jaz pa sem po prvem poskusu od celotne anatomije ročnih mišic dobil »A me ti zajebavaš?« in potem brez slabe vesti zahodil v gurtne kompletov.
»Ma tu je tu, hremo naprej,« pravijo nekateri cenjeni prijatelji . In smo šli – spakirat in spucat zaloge pira v hladilniku.

Zahvaljujoč imenovanemu Chamoniardu smo se v soboto ob 5ih sjutraj scuzani usedli v avto in na veselje ter presenečenje doma-čakajočih žena, južno srebali za domačimi mizami.
Hvala Aljoši za vse, kar je z nami velikodušno delil, celotni ekipi pa hvala za super družbo in čudovit teden!

Repertoar, s katerim se to rundo ponašamo:
- Pointe Adolphe Rey
o Bettembourg – Thivierge, VII-, 250m (Hribar, Sedej)
o Salluard Route, VII-, 250 m (Gašperin, Jasnič)
- Aiguille de Blaitière, Red Pillar: Nabot Léon, VI, 180 m (Hribar, Sedej in Gašperin, Jasnič)
- Aiguille du Midi: Frendo Spur, VI/III, D+, 1200 m (Hribar, Sedej in Gašperin, Jasnič)
- Aiguilles Rouges, Brévent
o La Fin de Babylone, 6c, 230 m (Hribar, Sedej in Gašperin, Jasnič)
o Poème à Lou, 6c+, 215 m (Gašperin, Jasnič)
- Aiguille de Blaitière, Red Pillar
o L'eau rance d'Arabie, VII +, 250 m (Hribar, Sedej)
o Deux goals, VIII oz. VII+ A0, 250 m (Gašperin, Jasnič)

Po kok mate pir pr tej bajt?

Una sodra pa vetrne cunje

Ne bo šlo

Poka poka

Egipčanska poka poka

Moj novi background na vseh napravah?

Poštene poke na kao easy dan

Fantje so mel cajt na štantu...

...med tem, ko smo eni delal...

...so drugi...

...delal fotke...

...pa po uri pečenjare na štantu tut plezal!

Dostop do Red Pillarja.

Kopal smo se tut tle gor

Pa gledal naše punce, ki so v Chamu tekmovale. Sam so ble res mejhne...

Tle je zmanjkal snega.

Pa sm reku, da smo letel... Sorry.

Detajl Frendo-ja.

Fotri

A vi s cepini lezete? Učte se, mularija.

Primož je bil prvi.

Pol pa še ostale račke.

Post-nevihtne meglice...

...in iskanje poti do stene.

Mastni granit.

Izginuli soplezalci.

Rimc

Bogovi so nam dal Druja iz oblakov.

Detajli pred detajlom.

Isto...

Eni na Janjo, eni na tehniko.

Aljoša Hribar, 22.07.2023, 20:36
Težko je napisat pohvalo tako izvrstnemu prispevku, ki te hvali, ne da bi izpadel preveč samohvalen.

Ampak najmanj tak fin prisevek lahko pričakujemo od načelnika, ki nas je na gondolo s svojim šarmom spravil dve uri pred izdano rezervacijo. Bravo! ... lepo povzame vso vedrino našega izleta!

Maja Bahovec, 23.07.2023, 10:01
Bere se noro dobro! Čestitke vsem za vzpone in hude dogodivščine...se še bolj veselim naših! Fotke so pa WAU

Tadej Dobravc Verbič, 24.07.2023, 10:24
Epsko! Bravo za vzpone, vrhunsko formo in lep prispevek.

Miha Hribernik, 24.07.2023, 19:54
Še zmer si ne predstavljam kako bi ga blo met v sladoledu 😅 bo treba probat. Cham of course

Boško Naumov, 20.08.2023, 11:05
Lepa zgodba, lepe fotke, ampak kaj bi drugega pričakoval od štirih lepotcev