ČAO - Prvi koraki...

Blaž Seliškar | 26.06.2023

Prvi koraki...

Ne spomnim se kako je pogovor z Matjažem prišel na temo o Taboru mladih alpinistov v kopni skali na Kamniškem sedlu. Spomnim pa se, da sva se oba strinjala, da bi to lahko bila dobra popotnica za začetek plezanja v hribih. Naslednji dan že vidim v klepetu Matjažev posnetek zaslona prijave na tabor. Hitro grem v akcijo, da ne zmanjka prostih mest in komaj napraskam 5 vzponov potrebnih za prijavo, saj sem še "zelen" tečajnik. Pošljem prijavo. 5 dni brez odgovora najprej negotov ali me bodo sploh sprejeli. Potem že malo pozabim na vse skupaj. Nakar 2 dni pred odhodom prileti potrditveni mail s seznamom opreme. Panika. Treba bo v nabavo. Zadnji dan nabavim manjkajoče stvari, vse zložim na posteljo in še enkrat pregledam če imam vse. Ker sem bil v Paklenici "kregan"😅, da tečajniki vedno vzamemo več opreme kot nam je naročeno tokrat res vzamem samo zahtevano opremo. 😇. No, vseeno sem vzel 2 klina več kot je bilo napisano. 😋 Ok. Vse spakiram v velik nahrbtnik in upam da nisem nič pozabil.
V četrtek cel dan pogledujem na uro v pričakovanju odhoda. Matjaž zadnji trenutek prestavi uro pobiranja na Črnučah. (Matjaž je peljal. Hvala Matjaž.😇) Še dobro, da sem bil pripravljen eno uro prezgodaj saj sem komaj čakal akcijo. Letiva v Kamniško Bistrico kjer se zberemo in z avti odpravimo na Jermanco potem pa peš naprej na sedlo. V koči na sedlu se razpakiramo, pojemo večerjo, preverimo razmere in naredimo plane za naslednji dan ter hitro spat.

V petek zaradi napovedanega popoldanskega vesoljnega potopa dan začnemo ob 6h z zajtrkom in potem gas v skalo. Z Matejem in Zumbo gremo v Svetelove na Planjavi. Pred začetkom z Matejem za vajo narediva vsak svoj štant, ponovimo še vrste sidrišč in že se Zumba "sprehodi" naprej v prvi cug. Jaz po polžje pohitim za njim in iščem kje bi lahko postavil kakšno varovanje. Moje tečajniške oči v celem cugu najdejo 2 lokaciji za kline, v detajlu me že čakata 2 zabita, za štant pa zabijem še 4 in naredim sidrišče. Ko varujem Mateja, ki mi sledi in potem pleza naslednji cug naprej razmišljam kako počasi plezam, kako med 100 pokami rabim 20 min da najdem 4 dobre lokacije za kline in kako je mogoče oče imel prav, da v alpinizmu ne vidiš veliko sveta ker gre vse tako počasi. Drugi cug je lahek, skoraj sprehod po ozki polički do plat ki vodijo vertikalno gor. Na platah je v gojzarjih korak nezanesljiv in sem vesel za našutane roke iz PCL-ja. Potegnemo še eno prečko v desno po policah in zadnji raztežaj na vrh smeri. Ko z Matejem varujeva Zumbo v zadnjem raztežaju se naučiva, da imajo skale med letom v dolino povsem drugačen zvok kot manjši kamni. Ko smo vsi trije na vrhu so oblaki na nebu že črni in po hitrem postopku abzajlamo nazaj proti sedlu. Po grapi kjer abzajlamo leti kamenje, vrv se zatika, nebo se zapira, taleči se sneg nam pošlje tuš na glavo. Spet se spomnim očetovih besed in se sprašujem "Je to sploh užitek? Zakaj bi človek to počel?". Po uspešnem abzajlu odhitimo v kočo kamor prispemo zadnji trenutek pred dežjem. Popoldanska predavanja nam postrežejo z obilico novega znanja, med drugim tudi to, da v Paklenici nisem zlezel 6b+/A0 temveč 6b+/A1.
Pred spanjem se sprašujem "Je alpinizem sploh zame? Bi jutri sploh šel plezat". Zaspim.

V soboto imamo zaradi petkove nevihte kasnejši začetek dneva. Ob 7h pojemo zajtrk in se tokrat z Marjanom počasi odpravimo v Smer Y. Prvi štant zaradi snega naredimo nekoliko desno in nižje kot je predviden na skicah. Z Matejem hitro dobiva lekcijo, da pri plezanju v hribih ni moje in tvoje opreme. Je samo najina. Matej po lažjem terenu odhiti zabijat kline in potegne prvi cug do začetka bolj vertikalne skale. Jaz mu sledim po II-ki medtem pa Marjan že napelje vrv v drugi cug na katero sem med plezanjem "naprej" varovan z Tiblocom (super zadeva, človek kar malo pozabi da je varovan "od zgoraj"). Kmalu po štartu ugotovim da gojzarji zopet niso bili prava odločitev in da bi mi prav prišlo vsaj n+1 #2 frendov. Med plezanjem sem tako skoncentriran na stope in postavljanje varovanja, da kamen, ki se odbije od čelade in mimo mojega nosa nadaljuje svojo pot navzdol komaj registriram. Z Marjanovo pomočjo napolnim poko z vso opremo iz svojega in njegovega pasa. Na vrhu naredim štant tokrat s 3 klini in eno hudo jebico. Piha, zebe, ampak nima veze. Splezal sem dober cug, namestil več opreme kot sem jo sploh imel sabo, sedim na skali, varujem Mateja. Ni bed. Veter postaja močnejši, Matej pleza. Zaradi hudega vetra se z Marjanom dogovoriva za desno izstopno varjanto in hiter abzajl, da se umaknemo iz skale. Ko pride Matej se brez oklevanja strinja s planom. Veter je sedaj tako hud da se še Marjan naveže za zadnji cug. Matej pleza za Marjanom, jaz ga varujem ter v položaju fetusa s kolenom vkleščenim ob skalo, da me veter ne prevrne, zmrzujem in delam nakupovalni seznam. Naslednjič nočem več zmrzovat. Zadnji cug je hiter in preprost. Opravimo abzajl kjer smo vsaj delno zaščiteni pred vetrom. Spet začutim konice prstov na rokah in že hitimo v zavetje tople koče. Popoldne preživimo ob igrah in druženju v koči.
Razmišljam, da sem "splezal" smer v bednih pogojih, namestil cel kup dobrih varoval, še abzajli so bili hitrejši in bolj zabavni kot dan prej. Če odmislim da sem skoraj zmrznil in da bi me veter odpihnil iz stene če nebi bil privezan je bilo prav fino. Naredimo plan za nedeljo in spat.

Nedeljo začnemo nekje vmes, ob 6:30. Z Andrejem se odpravimo v Poševno zajedo, ki naj bi bila po pripovedovanjih ostalih udeležencev tabora lepa smer. Vstop z Matejem že poznava zato smo hitro pod smerjo s svežim štantom, pripravljeni na plezanje. Poženem se (spet z gojzarji 😅) v prvi cug. Vmes zabijem en perfekten klin in si mislim "Matej, če tole zbiješ ven. Vsaka čast." Prečim desno na manjšo polico. Štant je tokrat relativno hitro sestavljen iz 2 klinov in jebice, ki bi verjetno sama zdržala manjšega slona. Matej štarta za mano in pride do klina. Tolče po klinu, in po skali, in spet po klinu. Andrej ima dovolj čakanja in da komado naj ga pusti notri. "Hvala bogu", si mislim ker me spet zebe. Matej pride na štant, za tečajniške standarde si s svetlobno hitrostjo izmenjava potrebno opremo, on si natakne plezalke in že leti naprej. Čez čas zaslišim povelje, da moram podreti varovanje in da naj obujem plezalke. "Hmm, če Matej to reče pol je že res" si mislim in se pripravim na plezanje. Gas v prečko čez skalnate trave. Za vogalom se pogled odpre in zagledam poševno zajedo. Res je lepa. S plezalkami je korak zanesljiv, oprimki se kažejo kar sami, pičim gor. Na štantu zopet bliskovita predaja opreme in grem naprej. Klini se dajo zabit, skala je lepa, zatikam jebice, frendi skoraj sami najdejo prave poke. "To je to, ne more bit lepš" si mislim ko z Andrejem rineva desno gor po zajedi. Joj, kako sem se motil. Pridem čez rob na sonce, modro nebo, v daljavi že zagledam dva klina za štant. Od samega veselja za foro zabijem še en klin, tokrat malo manj, da ga bo Matej lahko dobil ven. Življenje je lepo. Človek bi kar vriskal od veselja. Abzajli že tretjič po isti grapi, že tretjič po drugih štantih, so čista uživancija. Sedaj se že znamo izognit tušu v skali. Sestop po strmih travah in melišču je po 3 dneh plezarije že skoraj sprehod.
Na klopci pred kočo na soncu razmišljam "To je to. Lepa plezarija, lepi abzajli, dobra družba, cel kup novega znanja. Kaj bi si človek lahko sploh še želel."
Sestop iz sedla je lahkoten, v mislih že premlevam ideje za mentorske ture in nadaljnjo uživancijo čez poletje ...

Hvala Matiji, Cecilii, Mihi, Ani, Žanu, Igorju, Petri, Gregorju, Juretu, Matjažu, Mateju in Aleksandru za dobro družbo in smeh.

Hvala Janku, Marjanu, Andreju, Janezu, Borisu, Mateju in Sandiju za obilico novega znanja, varno spremljanje v prvih alpinističnih smereh in dobronamerne kritike.

Sotečajniki. Ne bom rekel, da lahko obžalujete, da niste šli. To nima smisla. Raje bom rekel, da naslednjo takšno priložnost hitro zagrabite z obema rokama. Ne bo vam žal.

Zdaj pa, kdor je tole res vse prebral. Častim ti pivo (ali limonado). 🍻

Ajd, čao. 🙋‍♂️ Do naslednjič. 😁