ČAO - Ženski zimski tabor v Tatrah

Saša Podlipec | 02.04.2023

Ženski zimski tabor v Tatrah

Po top vikendu v Logarski nanese debata na Tatre, po pogovoru z Anjo se prijavim v ponedeljek na tabor, malo v dvomih da bom sprejeta, me v torek Anja preseneti z vprašanjem, če grem lahko že v soboto, polepšala mi je cel teden…Tatreee…

Pride sobota, Anja počakam na Viču na postaji 5:45, na predhodno dogovorjenih mestih še ostale punce, in ko je kombi natrpan do vrha, štart proti Slovaški, kjer prespimo 15 min stran do parkirišča za Morsko oko. Pri plačilu vstopnine omenimo, da imamo zelo težke nahrbtnike, saj bomo cel teden v koči, če bi bila kakšna možnost, peljati stvari do koče in pripeljemo kombi nazaj, prijazna gospa se nas usmili, nam prišparam 8,5km in vsaj 2 uri hoje po asfaltu. Ker smo si že dan prej napakirale nahrbtnike za plezat, Urša, Mina, Veronika in Martina štartajo takoj, Anja in Alina peljeta kombi nazaj, midve s Patricijo čakava do 9h do odprtja recepcije v koči, da dobimo ključe sobe in zložimo stvari, med tem časom sta Anja in Alina že nazaj, vzameta nahrbtnika in pičta proti smeri. Nama s Patricijo uspe okoli 9:30, odločili sva se za nekaj lahkega, da se privadiva skale. Izbereva Vesolje zabave v Mnichowy Tatras, 200m smerca ocenjena M4+. Lepa smerca, midve uživava z nasmehom splezava, ker nimava dovolj, posolirava dol po grapi, vzameva ledne vijake, splezava se slap Wi3, na vrhu sva malo pred mrakom, ampak ker meni odleti puhica, sva mogla ponovno pod smer, najdeva puhico in štartava proti koči, kamor prideva okoli 8h. No potem pa ugotovimo, da kuhinja dela samo do 18h, vendar se nas usmilijo, dobimo juhe in sladico.

Za naslednji dan se z Mino se dogovoriva za Diretisimo 800m smer v MSW. Štartava ob 5h iz koče, ko prideva v vstopno grapo, mene nekaj levi gleženj boli, si odprem zunanji čevelj, gledam, primerjam z drugo nogo, vse ok. Si mislim, bo že minilo, nato si naštimava pas, dereze, opremo na pas in presolirava prvih cca 250m smeri, začetna grapa, v sredini grape si dva Poljaka rihtata robo in štrik, ko naju zagledata, štartata na hitro, da bosta pred nama. Pri prvem skoku na štantu se priveževa, nato pa je sledilo...led, sneg kamenje, vse po nama, Mina dobi kos leda direktno v lice. Po 1 urci se odločiva, da tole pa mogoče ne bo najbolje, se obrneva prideva nazaj pod grapo. Študirava kaj bi šle, si pogledava vodniček, greva pogledat drugo smer, mene gleženj vedno bolj boli, komaj pridem pod smer, rečem Mini, oprosti tole ne bo šlo, sezujem čevlje, ugotovim razlog ampak prepozno. Greva do koče malo pojeva in greva počivat.

Ko ostale pridejo nazaj v kočo se zmenimo Martina, Mina in jaz da probamo srečo v Diretisimo, ponovno štart ob 5h, obujem čevlje, gleženj zaboli, si mislim, da bo minilo, no ko pridem do jezera, že šepam, po 100m se ustavim in ponovim včerajšni stavek: tole pa na bo šlo, gremo nazaj do koče, premenjamo robo in po razmisleku štartata v smer Rysa strzelskiego. No mene čaka pa rest day, katerega preživim v družbi Urše in Anje.

Anja mi že v Sloveniji pošlje idejo, če bi šla z njo splezat Lapinski, malo težjo 500m smer. Vendar so Poljaki v koči, predlagali eno 300m superklasiko enake težavnosti. Na mojo pobudo se odločiva za krajšo vrjanto. Ker mene še vedno skrbi gleženj, štartam v nizkih čevljih. Na štantu se preobujem, in gleženj malenkost čutim ampak ni panike. Anja začne s previsno zajedo, jo počasi spleza grem jaz notri, zelo malo stopov, navija na polno, si mislim, vsaka čast Anji, da je tole šla naprej. Meni osebno zelo težek raztežaj, sledijo 4ke, plezava izmenčno, ona spleza najtežji raztežaj zajedo z oceno 7, ji v detajlu pade dereza dol, 15 min se drži na cepinu in popravlja derezo, spet vsaka čast. Grem za njo, ta raztežaj mi je bil kot drugi v navezi, lažji kot 1. V smeri potem 1 abzail, se nama štrik zatakne, Anja požimari nazaj, reši štrik, kar nama vzame vsaj 20 min, nato nama ostane še zadnji raztežaj, vpraša greš naprej ali kot druga, imam reverso že pripravljen za varovanje, rečem v hecu jaz bi šla kar dol, se takoj popravim, ne sej tole bova še splezali, ampak da ne želim iti naprej. Anja spleza, jaz se pomatram kot 2. Prideva navrh, in 1. abzeil še v dnevu, ostali 3-je v temi. Top izkušnja, hvala Anji, ker mi je dala možnost, da vidim kaj to pomeni M7 v hribih, ponosna nase ker sem sfajtala.
Ob 8h sva nazaj pri koče, kjer naju čaka večerja (hvala puncam) in se že planiramo smer za naslednji dan.

Z Veroniko se zmeniva za Rysa strzelskiego z oceno M5. V štartu kamin, nato platka uživam, si mislim evo tole je pa smerca za dušo po včerajšni turi. Nato je navrsti Veronika, spleza čez mešan teren, do štanta v borovcih, potem raztežaj borovcev in snega. Zadnji raztežaj pripade Veroniki, lepa zajeda, nekaj se obotavlja, jo spodbudim, naj proba, naj gleda stope in zaupa nogam. Prve dva metra je imela še malo problema z zaupanjem, potem pa je bila tik tak čez. Res top dan. Greva po grapi dol in pod smer po ruzak in v kočo na večerjo.

Dan odhoda v dolino, kljub slabšemu vremenu sta Anja in Martina edini kateri se odločita za plezanje. Ostale spakiramo in pospravimo stvari iz sobe. Se pogovarjamo z oskrbnikom koče. Počakamo Anjo in Martino. Vmes se še zmenimo, da nam bo dostavljavec hrane odpeljal nahrbtnike do rampe, mi se pa lepo brez teže na hrbtu sprehodimo. Gremo proti Zakopanam, kjer prespimo pojemo zajtrk in se odpravimo proti domu.

Na taboru so se ustvarile močne vezi in veliko planov. Bila je top izkušnja, dober vajb in polno smeha, v taki zasedbo bi šla povsod. Hvala Anji za top organizacijo. Hvala vsem puncam za tale neverjeten vikend, upam da se kdaj dobimo v enaki ali podobni ekipi.