Nebeška panorama
Ko v petek zvečer lahkomiselno napišem Janu, če greva v nedeljo kej ušpičit v Rušico, njegov odgovor, ki citira Miheliča vsebuje hladen tuš streznitve:
"Stena je priljubljena predvsem v spomladanskem času, poleti je tod pogosto prevroče, znova pa postane aktualna na jesen, dokler ji sonca ne zakrije sosed Špik (v začetku novembra)."
Brez sonca ne gre in tudi zakaj bi se mu na nedeljski praznik odrekla? Odločiva se za "brezpotje" na Dovški križ s potencialno možnostjo grebenskega podaljška - odvisno od razmer.
Sledi še neprecenljivi večerni (22:03) sms Jasniča pred turo:
Skratka, js mam 5 kompletov, 2 kevlarja, jebice, ene 5/6 klinov pa štrik. Vzami si mogoce še en podaljšan komplet pa kakšen klin, pol mava pa pomojm dost. Sm ti vzel tut dereze. Spim v KR, mam avto, poberem, sam javi mi kje. Sm razmislu, da štartam okol 6ih iz Kranja, kaj misliš? Mudi se nama pomojm ne, je pa res, da je dan sam do 5ih.
Vzem čelko 
V kontrastu z mojimi strahovi in slabo vestjo, ker sem se zbudil neprespan, povožen in brez malice (hvala Petrolu za mesni burek in Jasniču za pol sendviča) je bilo jutro polno upanja - jasno in hladno, da je rezalo do kosti. Dobri obeti. Hitro sva bila pri bivaku II in kulisa se je začela odpirati. Rokavi in Oltar - dobro pofrajhani. Pogled nama je uhajal tudi na pobeljeno Triglavsko ravan. Srečava še gamsjo družino in poln zanosa in emocij pripomnem, da je današnja tura - tudi če jo v tem trenutku zaključiva - neprecenljiva.
Glede na bele okoliške vrhove v kombinaciji s tem, da nimava gojzarjev, naju začno razjedati dvomi o razmeri na vrhu Dovškega Križa. Sej klasične dereze v teoriji pašejo tut na aprovčke, sam midva sva jih vseen imela s sabo bolj za "back-up". V bivaku malo pomalicava, se vpiševa v knjigo, bereva vpis treh italijank, sanjariva in se zabavava - smeh odnese skrbi. Jasnič preseneti z Vitergin tableti, podopingirava se in nadaljujeva proti vrhu.
Nekaj časa po južnem snegcu še gre, bliže grebena, kakih 300m do vrha pa prideva do škripovca, kjer na aprovčke natakneva dereze. Sledi še manjša škrbinca in že se na vrhu objemava ter odprtih ust zreva v Amfiteater, stolpe Široke peči, Škrnatarco, Kukovo špico, Grossglockner, Monte Roso, Montaž, Mangart, Škrlatico, Triglav, Rjavino, Veliko in Malo Ponco, Mali Oltar in otožno Rušico, ki počiva v senci Špika.
Sklepčno nadaljujeva v smeri vzhodnega grebena proti Škrnatarici. Do tam kamor gre. Smer brez cilja a vendar z namenom hoditi do teme in užiti poslednji atom dneva. Prečiva grebensko okno, poplezavava, iščeva prehode in se sprašujeva zakaj si mogočna vrhova med Križem in Škrnatarico ne zaslužita lastnih imen? Tik pred vrhom Škrnatarice preplezava še kratek skok in spet se nama smeji od lepote, reživa se kot pubertetnika. Vrh zapustiva preko severne stene. Počasi se začenjava spuščati, vendar teren postaja vse zahtevnejši, martuljška skala pa ne razočara s krušljivostjo. Ko ne gre več, narediva še dva spusta po vrvi, obogativa steno za dva klina in zdrviva na vrh Kukove špice, od koder se vidi nebeška panorama. Še zadnjič se ozreva proti Amfiteatru (od tod je za moje pojme pogled nanj najlepši), pojeva Vitergine in se po meljnatih toboganih, lovskih stezicah in listnatih strminah hvaležno spustiva v dolino.
Obeti
Bivak II in Rokavi
Pod Dovškim Križem
Škripovc
Amfiteater iz Dovškega Križa
Nomicovo okno
Cuzimuzi
Vrh brez imena
prehodoslovje
Okno s pogledom v Amfiteater
moj maksimalen razkorak
Jasnič drobi martuljško skalo
grebenc s stolpi Široke peči
praskanje
jajcanje
Abzajl na najine združene ostanke prusikov.
Nebeška panorama
V soboto je bila predstava v amfiteatru... skoda ker sta kupila karte za nedeljo
Lep prispevek, to pohajkovanje in lažje plezanje po naših samotnih gorah brez pretežke opreme, je najlepša oblika alpinizma.
Dobra tura, lepo čtivo, hude fotke! Bravo boysa
Smo imeli očitno enak plan...le da nama Mihelič ni prišepnil tega quota in sva vseeno šla pod Rušico - potrjeno ni sonca
To pa je romantika