ČAO - Pakistan

Tadej Bolta | 25.09.2022

Pakistan

Po nekaj letnem premoru s potovanji, se mi je letos končno ponudila priložnost, da potujem v Pakistan. Sama ideja je stara že več kot deset let, ko sem potoval skozi Pamir. Takrat je bil to moj prvi stik z visokimi gorami, visoko nadmorsko višino in tudi s svileno cesto, ki se začne v kitajskem mestu Kašgar. Iz mesta Kašgar vodi več trgovskih poti proti zahodu in verjetno najbolj zanimiva pot oz. cesta je Karakoram Highway. Cesta dolga 1300km povezuje mesto Kašgar in Islamabad, vije se skozi čudovite doline in prelaze. Osnovna ideja je bila prevoziti cesto jug - sever, na kitajski strani se povzpeti na Muztagh Ata, ter nato leteti domov iz Kirgizije. A je prišla korona in Kitajska je še zmeraj popolnoma zaprta...

Sami plani so se torej prilagodili trenutni situaciji. Imel sem šest tednov časa za dopust. Pregledal sem različne trekinge, raziskoval zemljevide, obrnil kar nekaj googla, itd. Na koncu sem si izbral treking Gondogoro La mimo K2, ki ga lahko narediš le v spremstvu agencije (obmejno območje). Nanga Parbat base camp. Treking ob ledeniku Batura. In treking na prelaz Shimshal z vzponom na goro Minglik Sar (oz. tudi Mungalik Sar).

Pred trekingom Gondogoro La sem imel še nekaj dni časa, ki sem jih preživel v mestu Lahore ob meji z Indijo. Sledil je čudovit let nad Karakorumom do mesta Skardu. V mestu smo se zbrali vsi, ki bomo skupaj opravili treking. Bilo nas je osemnajst iz enajstih različnih držav. Za vse nas je skrbelo okoli 70 lokalnih nosačev, kuharjev in vodičev! Številka se sliši ogromna, a treking traja 14 dni, potrebuješ veliko hrane, opreme in šotorov. Nekje v drugi polovici trekinga se prečka prelaz Gondogoro La (5585m), kjer rabiš nekaj osnovne plezalne opreme (dereze, cepin, pas, prusik, vponke...). Nosači seveda prelaz prečkajo brez vsega naštetega, le za spust si čez čevlje poveznejo nogavice, da imajo več oprijema.

Če primerjam treking z klasičnimi trekingi v Nepalu, je bolj naporen. Na poti ni prenočišč in restavracij in vreme je bolj muhasto. Zaradi pretoplega vremena in posledično taljenja ledenikov je letos odneslo več mostov. Tako smo prehodili dodatnih 20km, prehod preko ene izmed rek pa poteka v leseni škatli, ki je obešena na zajlo in škripec. Tudi vreme ni ravno sodelovalo, zato smo bili prikrajšani tudi za nekaj razgledov. K2 je bil tako vse dni, ko smo bili v bližini, zavit v oblake. A vseeno smo imeli vremensko okno za prečkanje prelaza Gondogoro La. Dan za tem ga je pobelil sneg, tako da vse skupine, ki so bile za nami, prelaza niso prečkale. Po prečenju prelaza se ti odpre pogled na eno najlepših gora na svetu Laila peak (6096m).

Po trekingu sem se z nekaj ljudmi s trekinga zmenil, da gremo skupaj do baznega tabora Nanga Parbat na severni strani gore. To je stran, kjer je Hermann Buhl kot prvi priplezal na vrh gore. Danes zaradi težavnosti stene tu ni alpinistov, je pa zaradi lahkega dostopa ogromno lokalnih turistov. Fairy Meadows na fotografijah zgleda kot idiličen zelen travnik pod zasneženo steno Nanga Parbata, a zaradi vse nekontrolirane rasti novo gradenj Fairy Meadows ni več tako idiličen, kot nekoč. A bazni tabor je le nekaj ur hoje naprej, kjer je majhna hiška z res osnovno ponudbo hrane in prenočišča.

Potovanje s sopotniki je udobnejše in enostavnejše, zato sem po Nanga Parbatu malo spremenil svoje plane. Trije smo se skupaj odpravili proti dolini Hunza. Tu sta se nam pridružila še dva sopotnika iz trekinga in skupaj smo odšli do Rakapoši baznega tabora. Rakapoši (7788m) je edina gora na svetu, kjer je med baznim taborom in vrhom več kot 5000m razlike! Mi smo odšli na severno stran, kjer je bazni tabor nekoliko višje. Sam treking oz. izlet do baznega tabora pa mi ne bo ostal preveč v lepem spominu, ker sem se ravno zastrupil s hrano.

Čas me je že malo priganjal, pred sabo sem pa imel še dva cilja - ledenik Batura in prelaz Shimshal. Žal sem se moral odločiti le za en treking. Zaradi spektakularne ceste, res lepega trekinga in vzpona na 6-tisočak je odločitev bila precej lahka - Shimshal. Pod Rakapošijem sem imel nekoliko sreče. Naletel sem na lokalnega vodiča Naveeda iz vasi Shimshal. Plezalec, turni smučar, vodič. Precej izkušen lokalc, a treba vseeno vedeti, da so to samouki, kar se je pokazalo tudi na vzponu na vrh Minglik Sar (6050m), ko je npr. že cepin držal napačno. Enostavno v Pakistanu ni šol, kot je npr. v Manangu v Nepalu, kjer bi lahko lokalni vodiči pridobili znanje za gibanje po gorah. Naveed je s sabo vzel še mlajšega brata, brez izkušenj, ki se je prav tako povzpel na vrh, a brez derez in cepina!

Shimshal trek je precej divji. Poteka po nekakšnem peščenem prepadnem kanjonu, poti so precej izpostavljene, cel dan hodiš gor in dol. Sam sem nosil vso svojo opremo, vključno s hrano. Želel sem videti, kako delujem na taki višini s tako težo. Eno samo trpljenje. Drugi dan sta tako vzela Naveed in njegov brat vsak po eno stvar iz mojega ruzaka - čevlje in šotor. Po treh dneh trekinga proti prelazu Shimshal se še zadnjič vzpneš. Pred tabo se odpre nekje 15km dolga zelena dolina, ki je dejansko prelaz. Na prelazu živijo pastirji, na severni strani imajo 1500 jakov, na južni 6000 ovac. Dva dni tako preživim z njimi. Preganjam jake in ovce, pijem enorme količine čaja, jem njihovo hrano - prava popestritev, po treh dneh dehidriranih obrokov. Najlepši dnevi v Pakistanu!

Glavni cilj tega treka pa je vseeno bil šest tisočak Minglik Sar. Tehnično nezahteven, le vrhnji del pokriva sneg, ki v sebi skriva nekaj ledeniških razpok. Precej podoben vzponu na Mont Blanc, le nekoliko je višji. Res da si celo pot navzgor govoriš, kaj mi je tega treba...a ko si na vrhu, ko vidiš razgled, takoj vse pozabiš. Nekje v daljavi se v oblakih prikaže tudi vrh K2-ja. Noro.

Po zadnjem trekingu se počasi začnem pomikat proti Islamabadu. Zaradi poplav v Pakistanu sem vseskozi dobival različne informacije, kako so ceste prevozne. V celi državi je voda odnesla preko 150 mostov, vseh podorov in plazov pa verjetno sploh niso šteli. Zato sem šel proti Islamabadu kak dan prej, kot sem načrtoval. Ustavim se v vasi Passu, kjer je eden najdaljših visečih mostov za pešce na svetu. V Gilgitu na avtobusu naključno srečam dva sopotnika s trekinga Gondogoro La. V Islamabadu pa zgolj odštevam zadnjih nekaj dni do odhoda domov.