Dolgo pričakovani septembrski dopust po delovnem poletju je potrkal na vrata in držati sem moral obljubo dekletu, da jo bom peljal nekam v tujino, čeravno bi tisti trenutek raje zapečkarsko ostal bolj v domačih koordinatah. V moji glavi se je naposled izoblikoval plan, da greva pogledat do Pirenejev in morda še čez - odvisno od preostanka časa dveh tednov in volje. S seboj sva vzela specialki in alpinistično opremo; pa da vidimo, kaj naju sproti prime in kaj bo dopuščalo vreme.
Na poti proti zahodu sem si kaj hitro označil Monviso (oz. Monte Viso, različica imena, ki se med domačini načeloma ne uporablja), 3841 m visoko, mogočno piramidasto goro, ki se dviguje nad Piemontom in buri domišljijo lokalcem že vrsto stoletij. Navsezadnje izpod njenega skalovja izvira sam veličastni Pad. Goro sem sicer že od prej malce bolje poznal, ker prihaja iz Cavourja, kraja v njeni bližini, moj kolega z Erazmusa. Ko sem bil na obisku pri njemu, sem jo požrešnih velikih oči opazoval in si je želel. Želja je dozorela in priložnost je bila kot nalašč - le vreme nama glede na najino časovnico ni dalo popolnega blagoslova. Kljub napovedanim popoldanskim nevihtam in ne najbolj jasnemu vremenu naslednji dan sva se v oblačnih in mokrih razmerah odpravila z natrpanimi nahrbtniki od avta pri izviru reke Pad na višini okoli 2000 m, kamor vodi sila zanimiva in izpostavljena cestica, proti Rif. Quintino Sella na cca. 2600 m. Mislila sva, da je podatek na tabli "3 ure za 600 viš. metrov" napaka ... a kmalu je bilo jasno, zakaj – pot je bila počasi vzpenjajoča z vmesnimi spusti in ravninami. Delal se je mrak, midva pa sva štela jezera, ki so naju pozdravljala na poti, ki je spominjala na tisto v dolini Triglavskih jezer. Moj pogled je ves čas uhajal k vrhu Monvisa, ki je bil odet v oblak. Zbujal je strahospoštovanje in zaradi mojega pesimizma sem se že nekajkrat poslovil od jutrijšnjega napada na vrh. A bolj sva se bližala koči, bolj se je jasnilo, pri koči naju je pričakalo z zvezdami posuto jasno nebo in razgled na krušljivo steno Monvisa ter jezera pod njim. Naslednji dan sva vstala nekaj čez 4:00 in za nekaj ostalimi gorskimi zasenjaki z lučkami krenila na pot okoli 4:30, jutro je bilo jasno. Kmalu je sledila izpostavljena stopnja poti, zavarovane z verigo, in ko sva slednjo premagala, sva se znašla na manjšem sedlu nad ogromnim granitnim poljem, ki sva ga morala premagati naslednjega. Plezanje gor in dol čez večje in manjše granitne bloke se je izkazalo za dokaj utrudljivo. Pot je bila tu in tam označena s kakšno puščico ali možicem, nadaljevala pa se je mimo zasilnega bivaka in nato v steno Monvisa. Težavnost je mestoma dosegla tretjo stopnjo, za plezalski del vzpona pa bi lahko rekel, da je šlo za nekakšnega križanca med Grossglocknerjevim Stüdlgratom in Normalwegom, le da z manj plezanja po razu, morda za odtenek lažjo Via Normale na Cimo Grande, le da skoraj 1000 m višje. Zadnjih nekaj sto metrov sva plezala v oblaku. Do vrha nisva potrebovala nobene alpinistične opreme, čeravno sem po nasvetu dveh Švicarjev s parkirišča za vsak slučaj s seboj nosil tudi cepina in dvoje derez za oba. Pri križu se je oblak na hitro malo razkadil, tako da sva imela celo nekaj malega razgleda ... nato pa hitro dol. Sledilo je naporno poplezavanje iste poti navzdol, enkrat sva izkoristila tudi vrv in sicer redki limanec (smer/pot ni praktično nič opremljena) za kratek abzajl. Noge so vse bolj pekle, na kratko naju je oprhal tudi dež, po mnogih urah pa sva le pristopicala do avta. Na ponovno obutje gojzarjev v bližji prihodnosti nisva hotela niti pomisliti, sam pa sem z veseljem pri sebi naredil pomembno kljukico na seznamu gora.

Sledil je transport v Francijo in po nekaj biciklističnih dneh ter obisku Andore še napad na vrh Pirenejev - Pico de Aneto (3404 m, bolj v uporabi krajša verzija imena Pico Aneto ali kar samo Aneto). Po obveznem dolinskem transportu z avtobusom zaradi zapore ceste z rampo sva se od končne postaje povzpela do Ref. Renclusa na višini nekaj čez 2100 m (dostop manj kot 1 h). Tam sva prespala in naslednje jutro nekaj čez 5:00 z lučkami krenila v divji pirenejski svet - hvalabogu za možice in GPX track, markirane poti nad 2000 m tukaj ne obstajajo! Ko sva se preko sedla višine približno našega Triglava spustila na prostran svet, kjer se je nekoč raztezal ledenik, sva ugotovila, da vzpon na vrh ne bo tako preprost, kot sem prejšnje dni obljubljal svojemu dekletu. Pico Aneto se je kilometre proč šopiril odet v bikini ledenika, ki je še preostal. Do tja je bilo daleč, pot pa le navidezna, sledilo je naporno poplezavanje od možica do možica preko manjših ali večjih granitnih skal. Ostankom ledenika sva se uspešno ognila, čeprav večkrat s težavo iskala prehode preko ledeniških strug. V tem času sva dvakrat skoraj prekinila s projektom in obrnila, a sva zaradi moje trme in po nekaj psiholoških analizah stanja le nadaljevala. Poseben zagon sva dobila, ko sva v daljavi zagledala več gruč ljudi, ki so se spuščali z vrha ali vzpenjali nanj – od tega trenutka je šlo naprej lažje! Ponovno sem zgolj za kondicijski trening nosil s seboj cepina in dvoje derez, saj se je tudi zgornjemu delu ledenika dalo ogniti. Že ko sva mislila, da sva prisopihala na vrh, je sledilo še slabih 50 m izpostavljenega grebena težavnosti 2. stopnje. Ker se je za njegov naskok pripravljalo kar nekaj navez z gorskimi vodniki, sva hitro skočila nanj in posolirala do vrha. Tam je sledilo nekaj fotografiranja, nato pa kmalu povratek nazaj, kjer sva na grebenu trčila v še vedno iste naveze več kot očitno manj izkušenih in dokaj prestrašenih gornikov. Ker se kljub najinem sprva vljudnem čakanju promet ni nikamor premaknil, sem se odločil za vzporedno poplezavanje ob njih, kar nekemu vodniku ni bilo všeč in mi je dejal: "This is only one direction!" Znerviran sem mu odvrnil: "It can be also both," in odvihral naprej. Upam, da so se v času pisanja že vrnili v dolino. Odločila sva se za bolj direkten sestop po ostankih ledeniškega sveta, ki se je vseeno zelo vlekel - ponovno od možica do možica. Spodaj naju je za nagrado pričakal čudovit travnik, čez katerega je teklo več vijugastih potočkov ledeniške vode, ki so se na koncu združili in skupaj kot slap padli v globel brez izhoda imenovano Forau d'Aigualluts. Voda domnevno tukaj ponikne in pride nazaj na površje nekje v Franciji. Sledil je še sprehod do avtobusa, z njim pa sva se teleportirala do avta.
Na najinem popotovanju sva tako opravila z dvema tritisočakoma v dveh različnih gorstvih, vsak je bil zgodba zase. Naslednjič pa morda le pade prvi štiritisočak.
(S kolesi prevoženi tudi Colle dell'Agnello, Mont Ventoux, Ordino-Arcalis, Col du Peyresourde, Col d'Aubisque, Col du Solour, Col du Tourmalet.)