Piramida ki to ni
Ravno, ko sem se vračala z mojega kolesarskega/alpinističnega podviga po Franciji, dobim Tadejev email o osvajanju štiritisočakov v Švici. Nekaj časa sem
kontemplirala, saj me ni bilo doma kar velik kos meseca, vendar je odločitev padla v približno 32 sekundah - seveda grem zraven!
Po nekaj dneh doma, pranju in prepakiravanju se dobimo na megleno ponedeljkovo jutro na Vrhniki. Ker nas je kar veliko: Tadej, Andreja, Tina, Vida,
Špela, Larisa, Uroš ter moja skromnost se razporedimo po dveh avtomobilih.
Zatakne se že, ko eden od avtomobilov zamuja, zato se naša mala ekipa odpravi naprej s skrbjo, da bomo zamudili zadnjo gondolo ob 16h na Punta Indren. O
varčni vožnji ni ne duha in sluha in ko nam jo kolona nekje na italijanski avtocesti pošteno zagode, tiščimo gas v poden in se ob 15.55 končno parkiramo v
Gressoneyu. Za las ujamemo zadnjo kabino, ki nas iz 1640 m popelje na 2936 m na samo vznožje ledenika. Žal pa drugi ekipi ni uspelo in so morali prespati na
prvi postaji. Tu se tudi naše ‘druženje’ konča in njihova zgodba je malo drugačna od naše (beri spodaj).
Iz Punte Indren uberemo pot proti koči Mantova (3498m), kjer naj bi prenočili prvo noč in se malo navadili višine. Večer preživimo na terasi, srebajoč Blejsko
juho, medtem ko je jedilnica zapolnjena s ‘turisti’ iz celega sveta, ki uživajo v komunalni 3-hodni večerji. Ko nas je že dodobra premrazilo, se preselimo v
notranje prostore in debatiramo, kaj bi bil najboljši plan za naslednji dan. Čakanje preostalega dela ekipe ne pride v poštev, ker bi to pomenilo cel dan prebiti v
koči, zato se odločimo, da jo ucvremo na Vincentovo piramido zgodaj zjutraj, natančneje ob nehumani četrti uri zjutraj.
Rana ura zlata ura - al' kako že? Zbudimo se v megleno jutro in nizke temperature, celotna koča ima podobne plane in skupaj zobamo posušen kruh z marmelado. Apetita noben od nas nima, vendar se prisilimo, da nekaj zmečemo vase, boh si ga vedi, kako dolg bo dan. Hitro se podvizamo, da bi sledili soju čelk čez ledenik, vendar nas prvo čaka še skalnat labirint. Po 20 minutah si že natikamo dereze, navezujemo na štrik in se pridružimo koloni. Spremlja nas zvok škripajočega ledu, v ozadju pa že jutranje sonce pleska najlepše barve na Gran Paradisu in v ozadju se nam nasmiha Mont Blanc. Sledimo dobro uhojeni stezici čez kompleksen labirint ledeniških razpok do sedla, kjer se poti razcepijo v smeri Lyskamma, Punte Giordanni in naše tako opevane Vincentove piramide. Pogled nanjo je kar malo razočarajoč, ne izgleda ravno kot piramida, ampak bolj kot en kup snega. Čeprav se premikamo po polžje, smo na vrhu že okrog 7.30, par skupnih fotografij in že smo na poti navzdol. Med potjo navzdol nas zamika še obisk bivaka Giordano, vendar se raje odločimo za sestop, saj je sonce že močno
pripekalo. Ko se ob 9.30 primajemo nazaj do koče, se mi poraja vprašanje: kaj hudiča bomo pa zdaj počeli? Našpicena še od zadnjih 3 tednov, z mravljami v riti, se presedam iz ene klopco na drugo, fehtam ostale za sladkarije in glasno vzdihavam, medtem ko preostali del ekipe uživa v enostavnosti življenja na višini
in prosti čas izkoristi za izostal nočni spanec. Po neskončih urah je končno čas za večerjo, pridružil naj bi se nam tudi ‘izgubljeni’ del ekipe in vsi že nestrpno čakamo tisto slavno večerjo. Ko se pred mano znajde en žalosten kos govedine, mi je kar malo žal, da so tista moja vegeterjanska leta mimo. Tik preden je sonce dokončno utonilo, se izza vogala pokaže Tadejev nasmešek. Utrujeni, premraženi in lačni prisedejo in z velikim navdušenjem pripovedujejo o njihovem dnevu.
Po kratkem posvetu se odločimo, da se tudi naslednje jutro razdelimo na dve skupini. Naš cilj za naslednji dan je Punta Gnifetti - kjer je locirana tudi najvišje
ležeča gorska koča v Evropi (4554m) koča Margerita. - menda naj bi bila na otvoritvi tudi sama kraljica Italije leta 1893! Pot je enaka kot dan poprej - vendar mnogo več navez in na trenutke se počutimo, kot da smo v Sparu na dan popustov. Če smo se prejšnji dan premikali po polžje, se ta dan premikamo po mravlje. Ko končno pridemo do našega križišča, postopim korak in že drvimo naprej. Na naši levi nas vseskozi spremlja mogočni greben Lyskamma in s podrtimi
seraki je videti kar malce grozljivo. Mrzlo jutro in počasno premikanje nas pošteno prezebe in vsi si želimo, da bi končno že stali na tisti majhni flanki sonca.
Tam malo postojimo, popijemo, ko kar nankrat mimo priteče model v pajkicah in tekaških čevljih. Kaj za vraga? Andreja hitro pripomni, da je to Nirmal Purja; menda naj bi bil na pripravah na Monte Rosi. Po našem kratkem holivudskem videnju postopimo korak, skozi dolgo traverso do vznožja Margerite. Naš dih postaja vedno bolj otežen in poleg majhnih nasmeškov ne premoremo kaj dosti pogovora med seboj. Uroš pojamra, da mu je malo slabo in da se ne počuti dobro, vendar vseeno nadaljujemo. Na razpotju jo udarimo levo (še zdaj ne vem, zakaj ne desno), verjetno zato, ker nam je vršac izgledal vizualno bolj mamljiv. Ko se končno primajemo do ledenega ‘skoka’, vidimo, da bomo imeli še nekaj opravka s skalo in po nekaj minutnem praskanju z derezami že zagledamo marmorno Marijo, kot se spodobi za italijanske vrhove. Pogled se nam odpre na dolino Zermatt z ‘ever so popular’ Tobleronom, ki ga je z južne strani kar malce težko prepoznati. Urošu je že ornk slabo, zato se hitro odločimo za sestop v dolino. Dol nam gre malo hitreje in po nekaj preskokih čez ledeniške razpoke se ze sončimo na skalah pri koči. Glave so malce omotične in noge betežne ampak veseli, da smo stali na petem najvišjem vrhu Evrope Zummstein spitze - za prvič bo! Ko se z ledenika prikobaca tudi drug del ekipe, se odpravimo na pot v dolino, kjer pa nas čaka dež in soparno vreme. Izmenjajoče vozimo do Ljubljane dolgih osem ur in kar bizarno je razmišljati, da smo še pred nekaj urami stali na 4580m.
Prijetno nedeljsko čtivo obeh prilog/prigod. Čestitke za vzpone in res dobre fotke!