ČAO - Alpituristična odprava dveh hitrosti

Tadej Dobravc Verbič | 27.08.2022

Alpituristična odprava dveh hitrosti

To pa so priprave na osvajanje štiritisočakov!, si na pol zaskrbljeno, na pol zadovoljno »jebivetrsko« momljam v brk, ko se za trening dan pred odhodom po dveh tednih ukvarjanja z otroki na poletni šoli in enem tednu meditiranja na nekem alternativnem taboru spravljam s kolegom na kolo. Še Dolomite smo zaradi vremena prestavili, tako da niti tega prej ne bo. Pa še tole kolo bi bilo bolje, da bi izpustil – bi si vsaj v miru spakiral in še kaj naštudiral o variantah ture. No ja, pa saj nisem sam za vse in tudi ne edini, ki mu je zmanjkalo časa za kakšne posebne treninge! Gleženj mi je pa za počitek najbrž tudi hvaležen. Ko me še na kolesu navkreber Jani s težjim biciklom opazno prehiti, dobim občutek, da bo šlo tole hribolazenje tokrat res bolj počasi in da bo Tini - starejši občanki, kot se rada poimenuje - pisano na kožo. 😊

In res je šlo počasi, prepočasi … že pred samim štartom! Pakiranje zadnji dan (itak!) in videti nekoga, ki je večer pred odhodom še bolj »na izi« kot si sam ter kupi nesortirane hrane na mizi, ki jo je preveč za nesti na ramenih, je botrovalo ognju v strehi ter posledično neprespani noči in zato še dodatni zamudi. Jaooo, če me kdo ne bo zamenjal v vožnji, bom kolapsiral še pred vzponom! :/

Prvemu avtu sporočim, naj nas ne čaka. Bomo mi stopili malo bolj na plin in se ujamemo nekje na poti. Res se kasneje na kavi ujamemo, veselo začvekamo in kar malo predolgo posedimo. Rezerva, ki smo jo predvideli za pot, se kar zmanjšuje. Takoj po pavzi za kavo pa: ojoj, prometni zastoj!! Vsak avto po svoje ubira najhitrejšo pot, a Andrejini ekipi, ki vmes zapušča avtocesto, gre bolje. Zadnji del poti že prehitevamo avtodome po vijugastih lokalnih cestah, kolikor pač lahko, Vidi vmes nekako uspe neverjetno in sicer po telefonu prepričati Italijane, da odhod zadnje gondole za 10 min prestavijo. Jaz sem pesimističen, ker vem, da je hrana še v vrečkah iz trgovine in da spokati v 3 minutah pač ne moremo. Bo pa koristilo prvi ekipi. Parkiramo 16.09, minuto pred odhodom zadnje gondole! Niti ne poskušamo teči na gondolo, ker bi pol stvari pozabili. Prvi ekipi smo že rekli, naj nas ne čakajo, mi pa smo se odločili za pešačenje do naslednje postaje gondole – Lago Gabiet na višini 2300 m, da imamo vsaj minimalno aklimatizacijo, ter za spanje na divje, saj je koča tam menda polna.

Med občudovanjem narave in nabiranjem malin po poti, ugotavljamo, da bi bilo kar škoda ta del preleteti z gondolo. Še bolje je, ko nas pri jezeru pri drugi koči prijazno sprejme zaposlena Nepalka, ki nam je pripravljena odpreti že zaprto kuhinjo, nam postreči lokalne specialitete in celo pijačo dobrodošlice na račun hiše. Spimo lahko kar v prozornem šotoru na njihovi terasi, dobimo pa še ključ od wc-ja, da ne bi pustili za seboj česa, kar bi odganjalo druge goste. Zjutraj malo po osmi krenemo na gondolo do Punta Indren. Kaj sedaj? Prva ekipa je v tem času verjetno že na vrhu Piramide Vincent, mi imamo pa še uro hoda do koče Mantova. Smo neaklimatizirani in bomo danes prepozni za naskok na resne vrhove. Hmm, razen če … 😊

Potem, ko smo videli, da sta dve navezi kljub opozorilom, da se tja trenutno ne hodi, krenili proti Punti Giordani (mali špički za nabiralce trofej, ki ima svoje ime in višino prek 4.000 m) smo se odločili, da kljub težkim nahrbtnikom z vso kramo od štrikov, spalk in jogurtov, do gorilnikov in posod za kuhanje krenemo še mi in danes vsaj nekaj omembe vrednega dosežemo. In če nam bo šlo dobro, lahko nadaljujemo vzpon ter po težji poti (grebenu) pridemo na Piramido Vincent, spimo pa potem na bivaku, da ne hodimo pozno popoldne čez najbolj razbrazdan ledenik do koče. Občasno smo slišali padajoče kamenje in skale, zaradi česar vodniki sem svojih klientov ne vodijo več, a pot se nam je vseeno zdela manj izpostavljena, kot je izpostavljeno plezanje na sončen vikend v naših hribih z vlakcem pred seboj.

Proti vrhu smo imeli z iskanjem prehoda malo več težav. Znašli smo se pred točko, kjer bi morali za nekaj metrov zariniti v skalno plato ali pa poplezati čez dva skoka ledenika ravno tam, kjer se lomi. A večina nima dveh cepinov. Po predolgem iskanju lažje poti in pametovanju, se odločimo za povratek 50 m nižje in prehod na drugo stran, kjer smo nazadnje videli alpiniste. Po tričetrt ure sopihanja v breg, se znajdemo na skalnatem vrhu. Gledamo možno nadaljevanje na Piramido Vincent, a enostavnega neprekinjenega prehoda ne vidim. Jugovzhodna stran ni šala. Žal smo dve navezi pred nami že davno izgubili pred očmi. Lahko bi poskusili in od bližje je morda tale skalna II-III videti lažje, a že misel, da bi se lahko zaplezal s težkim nahrbtnikom, brez klinov in z manj izkušeno ekipo in to v poznih popoldanskih urah me hitro prepriča, da se vrnemo po isti poti, tudi če to pomeni še doolgo pot do koče. Navzdol gre načeloma hitreje, dokler ne pridemo do točke, kjer je na tankem LEDeniku že toliko kamenja in skal, da dereze nimajo več nobenega smisla. A pod kamenjem je še vedno led in ko stopiš na kamen ali skalo z njo vred spolziš pol metra nižje, pobiranje z riti s 15 kg na hrbtu pa ni nič kaj prijetno. Na eni točki se razen Tine, ki se je neprostovoljno odločila za »tobogansko« opcijo, odločimo za abzajl in sicer na za abzajl izredno smešni naklonini kakih 15-20 stopinj. A jebat ga! Dosti nam je tega padanja in polzenja po ledno skalnati mešanici! S hrbti razbolelimi od težkih ruzakov, se končno privlečemo do koče Mantova, kjer se srečamo s preostalim delom ekipe.

Smo v dilemi, ali naslednji dan kreniti skupaj proti Monte Rosi (Punti Gnifetti) ali se spet razdeliti. Odločimo se za drugo opcijo, kajti mi smo se s ture vrnili precej kasneje in smo manj spočiti, poleg tega se na Piramido še nismo povzpeli in bolje vrabec v roki kot golob na Monte Rosi. Pa še zajtrk bi radi v miru pojedli, kdo bo letal za Nežo, ki ima mravlje v … :P Jutranja izica pa je spet nekoliko prevelika, ravno toliko, da smo 15 minut zaostali za zadnjimi lučkami in da smo vsak svoje digitalne zemljevide ven vlekli že 20 m od koče in za začetni labirint v temni noči zabili skoraj še dodatne pol ure.

Ko se je zdanilom, je steklo, če ne štejemo vseh fotosešnov na poti: s sončnim vzhodom, modrim nebom, z ledeniškimi razpokami, globokimi kot bi pogledal z balkona manjšega bloka, s frajerskimi pozami … 😊 Meter pred vrhom Piramide Vincent (4215 m) se spet malo ustavi. Prestopiti je treba ledeniško razpoko. Na samem vrhu!? Spet priložnost za snemanje in smeh. Dol grede na čelu štrika malo pospešim, ker imamo za danes še kaj v planu. Gremo še na Balmenhorn (4167 m) - še en vrh, ki ni gora. Ferata tik pod vrhom poskrbi za malo zabave. Pojemo sendviče, se poslikamo, vpišemo v knjigo v bivaku in skoraj bi že krenili nazaj. Ekipo le prepričam, da gremo še na sosednji Ludwigshohe (4344 m). Jaz bi šel še malo naprej po še eno trofejo, a zmenili smo se, da gremo skupaj. Nisem Nirmal Purja, da bi potem sam tekel po ledeniku. Naredimo še rahel ovinek v upanju, da se nam izza Lyskamma, ki tokrat za nas ostaja prevelik zalogaj, vsaj za trenutek pokaže Matterhorn. Žal ga vidimo le pol in še ta je v megli.

S preostalo ekipo se dobimo spodaj pred kočo in kar malo pohitimo pred poslabšanjem vremena in odhodom zadnje gondole v dolino. Kratko in sladko. Kar škoda nam je, ravno smo se aklimatizirali, lahko bi še kaj. In tudi hrana je še ostala: pollitrski jogurt MU, ki je osvojil 4-tisočak, nosim zdaj nazaj dol. ☹ A plan je plan, moj gleženj pa me je tudi že pričel opozarjati, da ga nisem vprašal za mnenje. Do restavracije ob jezeru Garda se mi je že fino razbolel, toda ob dobri hrani človek pozabi na bolečine. Tu smo si rekli »na svidenje in še kdaj«; en avto je zavil naprej proti Ljubljani, naš pa navzgor proti Dolomitom.