Z Blažem sva bila že nekaj časa dogovorjena za dolgo nemško smer. V kratki nemški sem bila že dvakrat. Pridružili sta se nama še Irena in Tanja. Vsi v dolgi prvič. Prenočili smo v Šlajmarci in se naslednje jutro po odlični kavi zapodili proti steni. Prvi del orientacijsko ni zahteven, skala je dobra in hitro smo bili na turncu. Kratka nemška smer od tukaj kmalu zaide v levo proti Zimmer Janu. Mi pa smo nadaljevali desno, prečili smo nemško grapo in povzpeli mimo okna naprej. Kmalu se nam je orientacijsko zapletlo. Po prečki v desno nismo našli enostavnega nadaljevanja. Zagrizli smo se v strm in zahteven steber. Irena in Tanja sta plezali nekoliko bolj levo, kjer sta občasno naleteli na vmesna varovala. Z Blažem sva šla bolj desno, kjer so nama prav prišli metulji. Po enem raztežaju smo združeno nadaljevali. Kljub temu, da smo večkrat poskusili bolj desno, znamenite luske nismo našli. Nad manjšim previsom (V) smo našli nekaj železja, zato smo se odločili nadaljevati. Sledil je strm kamin. Dan se je krajšal, moči so pojenjevale, mi pa smo se znašli pred najtežjimi raztežaji pete stopnje. Blaž je potegnil naprej, mi smo mu sledili v vlakcu. Za kaminom še en težek raztežaj, potem pa nas je ujela tema. Blaž je predlagal, da bivakiramo, jaz na koncu z močmi sem bila takoj za. V daljavi se je bliskalo, začelo nas je skrbeti. Irena nas je spodbudila, da nadaljujemo. Imeli pa smo samo tri čelne svetilke. Blaž je potegnil naprej dve vrvi in nam na koncu raztežaja po eni vrvi poslal svetilko. Po zahtevnem raztežaju smo izčrpani prišli na široko polico. Malo naprej smo v soju svetilk zagledali možica. Juhu, na Kugyjevi polici smo! Ura se je bližala eni ponoči, ko smo se lahko oddahnili. Potka v levo smer je bila vabljiva in kmalu smo se znašli na Triglavskem ledeniku. Od tu naprej so nas označbe vodile na Prag. Sestopanje po Pragu se mi še nikoli ni tako vleklo. Potrebovali smo kar precej vmesnih postankov in 10 minutnih dremežev. Krepko se je že zdanilo, ko smo še kar sestopali. Bližala se je sedma zjutraj, ko sem se zadnja privlekla do Aljaževega doma. Dobrih 25 ur. Na čas res ne morem biti ponosna, tura pa je bila fenomenalna in družba tudi. Stena nikoli ne razočara! Je bil to Raz nemškega stebra?