Tokrat smo se povabili v južno Duphinejo, ki obsega večji del francoskih Alp. Pozno smo prispeli v Camping Municipal de la Bérarde, ki leži na 1700 m. Privoščili smo si dolg spanec in zajtrk v umirjenem kampu, kjer tišino prebuja divja reka Le Vénéon. Okrog poldneva smo se odpravili do zaselka Les Étages, ki ga krasijo kamnite hišice, krite s pločevino, s cvetočimi vrtovi. Od vasice se proti koči Soreiller (2719 m) vije dobro utrjena stezica, ki približno na polovici postreže z izjemnim razgledom na gorovje Soreiller, z znamenito sloko Aiguille Dibono (3131 m). Občudovali smo goro, ki nas je prevzela. V 2.30 ure smo premagali 1150 metrov višinske razlike in dosegli kočo Soreiller Hut (2719 m). Koča je preprosto opremljena, z večjo jedilnico in udobnimi skupnimi ležišči. Pred večerjo smo se pogovorili o vzponu in zgodaj smuknili k počitku. Plan je bil prečenje treh vrhov: Aigulle Occidentale du Soreiller (3280 m, južni rob III+) – Aiguille Centrale du Soreiller (3338 m, zahodni rob, AD+, IV) – Aiguille Dibona du Soreiller (3131 m, južni rob, III-III+).
V zgodnjih jutranjih urah smo se odpravili proti Aiguille Occidentale du Soreiller (3280), v slabi uri smo dosegli vznožje gore. Vodenje prečenja je prevzel Aleš, skupaj s Tadejem sta vodila pred menoj in Jurijem. Plezanje južnega roba gore je enostavno, granit ponuja dober oprijem. Priznam, da je mestoma potrebno nekaj poguma, saj je prečenje zelo izpostavljeno. Zvezno smo nadaljevali vzpon na Aiguille Centrale du Soreiller (3338 m), izbrali smo varianto s kaminom. Smer je opremljena tudi s kakšnim klinom, meni osebno je prav prišla malo širša zadnjica, kjer je prijalo malo počitka, na zelo zračnem delu. Uporabni so metulji različnih velikosti, največ rdeč, večji moder in vijoličen. Na vrhu je sledila malica, malo počitka in občudovanje razgleda. Spust smo opravili s spustom po vrvi, sidrišča so pripravljena. Na tem mestu, je samost na gori pretrgala številčna naveza z gorskimi vodniki, gneča se je do Aiguille Dibona du Soreiller (3131) stopnjevala, kar nam je vzelo veliko časa. Ni se nam mudilo, smo strpno počakali in opravili še zadnji naskok na najbolj faličen vrh v širši okolici -Dibona. Od daleč sem panično pogledovala proti vrhu, vendar strah se je polegel ob vznožju gore in brez težav sem del vzpona plezala v vodstvu. Naš prvi vtis gore nam je vzel sapo, občutek na vrhu je veličasten, pogled v dolino ob navpičnih stenah, požene kri po žilah. Občutek brezčasnosti in posebne sreče je razblinila gneča pri spustu. Gužvali smo se s španci in francozi, ki non stop govorijo, jah kje je že tisti mir? Bla, Bla do dna… Moja sitnobica se je hitro razblinila in vrnili smo se do koče. Sledil je leden tuš in dobra večerja. Trije smo pospali, le Tadej si je privoščil koncert v koči.
Zgodaj smo se odpravili v dolino, Tadej si je prihranil kolena s padalom. Sledila je pot domov.

Na tem mestu bi se rada zahvalila Alešu Rovšniku za izbrano in vodeno turo.

Časovnica:
7. 7. 2022, četrtek: odhod iz Ljubljane ob 14 h, prihod v camp Camping Municipal de la Berarde (1700 m), 9 ur
8. 7. 2022, petek: dostop do koče Soreiller Hut, 2.30 ure
9. 7. 2022, sobota: prečenje Aigulle Occidentale du Soreiller (3280 m) – Aiguille Centrale (3338 m) – Aiguille Dibona (3131 m), 9 ur
10.7.2022, nedelja: sestop v dolino in pot domov
Ekipa: Aleš R., Tadej B., Jurij L., Maja L.

Viri:
Constant S. 2018, Classic Routes in the Ecrins – a mountaineering guide, str. 114 -121.
https://www.sebastien-constant.com/shop/books/classic-routes-in-the-ecrins-a-moutaineering-guide/?lang=en
Camp: https://www.camping-berarde.com/
Koča: https://soreiller.com/home/

Gašper Ravnjak, 14.07.2022, 07:57
Lepo