Med tednom v glavi premišljujem in čakam vikend.
Vremenska napoved je spet ugodna/dobra.
Mina mi prijazno napiše sporočilo, če bi kaj skupaj splezala.
Ker odklonim Vršič, se mi prilagodi, predlaga Bavarsko smer v Steni.
Smeri sam še nisem plezal, in je bila nekje na seznamu, pri obeh.
Naslednji dan me kontaktirajo tečajniki, me povabijo (nedelja), in hitro se zmenimo.

Ker bom v soboto v Vratih, se dogovorim, da ju tam tudi zvečer počakam.
Da ju nebi preizkušal v 1000m, predlagam smer Sandija Wisiaka in Tržaško, ki sta v Zahodnem delu in malo krajših dolžin.
Prednost je tudi v tem, da steno že malo poznam, iz preplezanega Frančkovega Nasmeha, Zahodne zajede in Šlosarske.

Sobota:
Dolga Nemška + Raz nemškega stebra, z izstopom po Spominčici (zadnji raztežaj)
Z Mino se zgodaj zjutraj dobiva v Medvodah.
Šibava v Vrata, kjer je že toliko avtomobilov, da naju usmerijo na spodnje parkirišče.
Spakirava nahrbtnike in se zaženeva proti steni.
Ko sva blizu stene, preštevava naveze in spremljava kako jim gre (ali normalno napredujejo).
Ker so se premikali res počasi, predlagam alternativo. Mina se strinja.
S sabo sem imel knjižico Stena, in lahko sva si na licu mesta pogledala vse alternative.

Ura je tekla proti osmi, zato se odločiva za Nemško, kjer ob tej uri ni bilo gneče.
Prečiva do vstopa, se opremiva pod steno, in se lotiva smeri.
V dobrih dveh urah in pol, sva na Nemškem turencu.

Presenečena in navdušena nad kvaliteto skale, smeri, prehodov, se odločiva za nadaljevanje.
Mino vprašam, kaj navedem v vpisni knjigi, kam greva: odgovor je Dolga Nemška.

In že plezava, malo po snežišču, malo po skalovju, do snežišča, ki tiči v Nemški grapi, katero je potrebno prečkati.
Od daleč je snežišče izgledalo kar strmo, od blizu pa bolj prijazno, in vseeno sva naredila sidrišče, ter se varovala.

Od tu naprej se je začelo iskanje prehodov in priznam, da so me kar nekajkrat zavedli klini, in sem v vodstvu večkrat plezal čez težje prehode.
Plezarija je bila lepa, na momente malo napeta, včasih zaradi kakšnega krušljivega odseka in pa plezanja v čevljih.

Proti vrhu zaplezam k Lassovem izstopu in se lotim Raza Nemškega stebra.
Plezarija lepa, strma in ravno pravšnji izziv, da sem se ga lahko lotil s čevlji in ga varno preplezal.
Na vrhu stebra, se priključiva originalu in kaj kmalu spet zavijeva bolj direktno, izplezava po Spominčici na Kugyjevo polico.

Po preplezani smeri iz nahrbtnika potegnem Tunko, katero mi je pred časom prinesel dedek. Paše.
Tudi Mina je navdušena nad zasko.
Hvala deda!
Naredim še en požirek medičke, pospraviva in šibava v dolino, kjer me čakata tečajnika.
Za sestop se odločiva čez Prag.
Odličen dan in zame sledi še nedeljski plan.

Brez signala, v dolini, v temi najdem prijatelja, in tečajnika me razvajata s stvarmi, ki sta jih pripravil in nakupila zame, da si povrnem moči.
Hvala!


Nedelja:
Smer Sandija Wisiaka
Da bi se ustrezno spočil, in ker po navadi v kompaktni V. stopnji plezam dokaj hitro, se zmenim, da zjutraj odrinemo ob sedmih.
Pod steno smo v normalni časovnici.
Kratka pavza in pripravimo si opremo.
Z leve stani se lotimo krajne zevi in pridemo do vstopnega kamina.
Zaplezam prvi raztežaj, je kar pokonci, ni razkošno opremljen in na momente težji od V.
V drugem raztežaju, lepo ujamem linijo, potem pa nova uganka.
Zagledam klin naravnost nad urejenim sidriščem.
Ocena tega raztežaja naj bi bila IV, plezam pa prehod, ki je vsaj VI-
Sem kaj zgrešil, zavil prehitro navzgor? Mislim da ne.
Da tečajnikov nebi zafurstriral od tu naprej iščem lažje prehode in napovedane II in IV ni od nikoder bolj opremljena V in v nadaljevanju spet VI-
Ugotavljam, da je možno, da smo v tem delu plezali Frančkovo Belo past.

Malo se jezim sam nad sabo, ker sem pričakoval lažjo orientacijo/linijo, in ker vem, se zavedam, da sem se slabo pripravil.
Med tednom sem imel ogromno obveztnosti, plan še ni bil dokončno izdelan/izbran, in enostavno si nisem vzel dovolj časa za pripravo.

Po tem (zgrešenem?) raztežaju ujamemo pravo linijo, prečnico v levo, in naprej do konca plezamo po prvotno načrtovani smeri.
Vmes so kar pošteni, zanimivi prehodi. Lepo.

Šlo nam je še kar dobro, ko smo se odločili za izstop po prečnici Tržaške smeri.
Ker smo se stalno varovali in prečnice niso ravno za vsakogar, smo tu porabili kar nekaj časa.
Vmes je še malo pokapljalo iz oblakov, nič hujšega, a grmenje je naznanjalo prihod padavin.

Zadnjih par raztežajev izplezamo ponoči.
Na sestopu, točno na sedlu Luknja pa oblaki spustijo dežne kaplje. (na našo srečo, pravi čas)
Na poti čez plemenice, nas je pozdravil tudi prijazni kozorog.

In na koncu smo premočeni sklenili, da je bila tura prava avantura.
Bili smo prijetno utrujeni, pozitivno naravnani, in veseli za novo izkušnjo.
Ugotavljam, da sta vajenca/tečajnika res iz pravega testa. Bravo.

To je to od vikenda, pa srečno!

Z zeleno označene preplezane variante.
Spodnja? (sledil klinom)
Sredinska: Raz nemškega stebra
Zgornja: verjetno Spominčica

Miha Jemec, 06.07.2022, 08:43
Lep vikend in prispevek, čestitke vsem, še posebaj Niki in Gašperju. Wiziakova je lahko hitro težja kot kaže ocena in ima na ČAO tečajniško mentorskih turah očitno posebno mesto. Enkrat smo imeli v Vratih tečajniški vikend in dve sobotni navezi sta iz te smeri prišli do Aljaževega doma ravno takrat, ko je večina nedeljskih navez dom zapuščala

Miha Jemec, 06.07.2022, 08:48
V tej smeri sem imel tudi svojo izpitno turo za alpinista. Ni bilo nekih posebnosti, mi je pa v spominu ostalo, da je moj takratni mentor šel en cug naprej in se znašel pod enim detajlom. Ene 15 minut je nekaj probaval gor, levo, desno pa nikakor ni šlo. Mal je še gledal, pol pa izjavil: "Miha, jaz bom zdaj najprej zabil 3 kline, za vsacga mojga otroka po enga." Pol pa ni imel več nobenih težav!

Gašper Ravnjak, 06.07.2022, 10:42
Hehe, hvala. In še enkrat tudi z moje strani, čestitke Gašperju in Niki, res sta se dobro držala
Zdaj verjamem, da je časovno možno prit naslednji dan v dolino
Čestitke Miha za kar ta/pravo izpitno turo, možno, da smo kak omelnjen klin tudi vpeli, če sta jih takrat pustila v steni.
Na koncu pa so vžne zgodbe, ki nas polnijo im nam dajo smisel