V soboto sva s prijateljico imeli srečo z vremenom. Neviht ni bilo napovedanih. Štartali sva v Jasni in se podali v Malo Pišnico. Hodili sva ob strugi, dokler se le-ta ne zoži. Potem je potrebno zaviti strmo v breg po krušljivem in izpostavljenem terenu. Nadaljevali sva po zgornji poti, iz Jasne, ki je poškodovana, zato zaprta. Kmalu se pot pridruži prodišču zgornjega dela Pišnice, tako sva čez nekaj časa prišli do lovske koče. Od tam sva se povzpeli ob strugi in kasneje po gozdu do Grla. Nekaj časa sva iskali najstarejši macesen v Sloveniji, vendar ga nisva našli. Na Grlu se je resna tura šele začela. Po grebenu do Visoke peči ne vodi nobena pot. Popolno brezpotje, obilo rušja, sem pa tja kaka stečina, strme pečine in prepadi. Z Grla sva med rušjem nadaljevali proti Sračniku, in naprej proti Suhemu vrhu. Nadaljevanje s Suhega vrha do Visoke peči je zelo zahtevno, tako orientacijsko kot tudi tehnično, zato se neizkušeni in neopremljeni raje obrnejo. S seboj sva imeli vso potrebno opremo za abzajl pa tudi trmo, zato sva nadaljevali. Skrbelo pa naju je, ali bo 40 m vrvi dovolj. S Suhega vrha se je potrebno kakih 80 m spustiti po ozkem žlebu, ki vodi med rušjem, pri macesnih prečiti krušljivo grapo in se spustiti na rob pečine. Na robu je na veji star štant. Po premisleku sva se obrnili in se raje spustili po ozki grapi, ki je na vrhu sicer krušljiva, nižje pa je skala dokaj dobra. Od sedelca proti Visoki peči ni nobene poti, še stečine ne. Potrebno se je zagristi v rušje, mestoma skrotast teren in se prebiti na vrh. Z vrha Visoke peči vodi pot do Ciprnika in naprej v civilizacijo mimo Mojčinega doma nazaj v Jasno. V dolino sva prišli že v temi, popolnoma popraskani in strgani. Toliko rušja še na posameznih etapah brezpotja Planica – Pokljuka nisem dala skozi. Vendar je bilo vredno zaradi popolne divjine in fantastičnih razgledov.

Peter Janežič, 28.06.2022, 16:15
Tole pa na ČAOtu še ni bilo narejen