Na naju je čakalo sivo jutro, a vsaj veter se je polegel. Bil je zadnji, bonus dan po praznikih.
Boris se je že cel vikend spogledoval z njo, kadarkoli sva šla po poti mimo.
Tokrat pa je bil odločen, da jo greva poiskat.

Ko sva se zazrla vanjo, se odtenki sive na nebu niso kaj dosti razlikovali od tistih v skali.
Izstopila je le temo siva cona z razčlembami. In tako, najprej po njej, pa v svetlo, slastno pakleniško gladko skalo, kjer vse prime in drži, pa kar samo navzgor, brez padajočega kamenja, v skladnih gibih, z nasmeškom na obrazu.

Thüringer weg. Z užitkom sva jo splezala.