Grossglockner, analogno

PROLOG:
Ideja se utrne že zgodaj v letu, ko me kliče Sandi "veš kaj, jaz bi pa šel kdaj v kakšne višje hribe, na tako pravo alpinistično avanturo."
Naredi se plan, začetek Grossglockner, potem pa samo še višje. Na žalost pa Sandija dolinske obveznosti popolnoma obvežejo in meni preostane, da začnem nabirati ekipo.
Ta začne naraščati presenetljivo hitro in v veliko število. Teden pred odhodom izvedemo dve turi v dveh skupinah. Prečenje Pelcev za intenzivko in naizi Kramarca kot alternativa. Noben cilj se ne izpolni v celtoi, pa tudi Kramarca se ne izkaže za naizi, ampak počutimo se pripravljene.

Še malo rošade in oblikuje se končna ekipa: Klemen K, Miha G, Janez V, Dean P, Maja G in jaz.


GROSS:
Štartna ravnina je kompleksna, prekinjajo jo alarmne lučke v avtu, testiranje za covid, fantomsko pozabljene denarnice na pumpi nekje okoli Linza. Pa vendarle malo pred tretjo uro v nedeljo odkorakamo iz parkirišča v slikovito dolino Ködnitz.
V njej se zima še drži, pobočja pa razkrivajo prihod pomladi, s svojimi čemernimi rjavo-sivimi podobami. Mi pa vzrajno pridobivamo višino.
Studlehutte se mi v glavi pojavlja kot preprosta koliba, z očarljivim, bradatim stričkom kot oskrbnikom. Ne vem zakaj, pa saj sem videl slike na internetu... Pričaka nas ufensirana bajtura, z bolderco, lastnimi buteljkami vina in pa šestimi vrstami solate ter panacoto za večerjo. Svašta!
Fensijo občutimo v svojih žepih, skorajda pa tudi, ko nam sporočijo, da bo 6L vrele vode tam okoli 20€. Vreče čaja pa naj si priskrbimo sami.
Ne damo se, s svojo balkaner prebrisanostjo zjutraj vstanemo ob 3:30 in si zagotovimo, da nas noben ne podučuje o ordnungu, ko se gorilnički vrtijo na polnih obratih na tleh skupne sobe.

Vreme nam zjutraj prizanese, nizki oblaki pomenijo topel začetek, pa kaj nam to pomaga, ko v temo odet klanec ne razkrije svoje navkrebernosti in s tekaškim tempom povzročimo slapove potu z naših lic v prvih 15 minutah.
A geologija je prizanesljiva, kmalu smo na ledeniku, kjer sveže (no, vsaj ne postano) z zimskega vikenda en-dva-tri sestavimo naveze in karavansko odškripamo naprej.
Tema se počasi prelevi v melanhoničen somrak, pred nami se razkriva mogočen greben, za nami pa čudovite vijolično-škrlatne alpe. Še preden popolnoma odpljujemo v lepotah narave, dobimo hitro opozorilo o potrebnosti manevrov, ko Janez polizgine pod snežno oddejo.

Na vstopu na greben dobim nekaj čudnih pogledov od soplezalcev, ko bučno poblaznim ob dotiku čisto suhe skale - na koncu zime se pozna, da je že dolgo nisem dobil v žilo :r).
Nekaj se nas odloči za šmiranje, drugi pa za praskanje, ampak hitro ugotovimo, da nam bo miks povzročil nekaj težav, zato se precej navežemo, kar pa nam popolnoma uniči cilj koča->fruštukplac v treh urah (pa še tabla nas okrca o življenjski pomembnosti časovnice).
Moja in tablina skrb o (pre)počasnem premikanju se izkaže za brezpredmetno, ko nas zvezna kombinatorika štajerca in hitrega varovanja s polbičem z enako hitrostjo pelje čez zahtevnejše dele, kot nas je čez lažje... če sta se nam avstrijska smučarja prej vztrajno približevala, zdaj enakomerno sledita našim navezam.

Čez dan se vreme udejanja v najbolj optimistični hribi.net varianti, nad nami je šajba in čeravno na senčni strani grebena mrzlo piha, skačemo sem in tja čez raz in v zavetrju sončne strani je občutek skorajda poletno Istrski.
Kaj kmalu (kao) pridemo na vrh, pa se nam pozna utrujenost in po par kepicah in slikah "odhitimo" nazaj dol.

Na poti rešimo tri dileme:
1.) Kako posekati mimo trum pohodnikov, navezanih na vodnikoe, ki se počasi kotalijo dol
2.) Kako posekati mimo normalke, brez klasične situacije "3 apzajle in prižgane čelke pozneje"
3.) Kako posekati varljivo dolg ledenik in v ledeniški navezi v najkrajšem času prelaufati do wcja v koči

V koči se ponovno napijemo energije, tako metaforične kot dobesedne in odkorakamo v dolino... sej sam še mal, sam še 1000 višincev, pa 4 kilometre, pa 3 ure vožnje... pa en teden, da razvijemo analogne fotografije

četica koraka

jutranja trajba

četica poplezava

fruštukplac

zima je ozaljšala detajl

triglavsko vzdušje

reševanje padlega (izčrpanega)

Nanga Pahrbat, bhrez kisika, cca 1953