Ko je Janez omenil Kramarjevo, sem zastrigla z ušesi, ker je že dolgo časa na mojem seznamu, kamor sem želela. Zadnjo soboto v februarju razmere niso bile najboljše, prva sobota v marcu pa je obetala relativno lepo vreme. Pa še plazovna nevarnost je bila nizka, kar je za Kramarjevo zelo pomembno, saj je ena plazovno najbolj smrtonosnih grap. Pridružili sta se še Tanja in Dominika in obetala se je lepa tura. Vsi smo bili prvič v smeri. Glede razmer smo vedeli, da so skoki zunaj, vendar naj bi se jih dalo obvoziti, pa tudi na plezanje smo bili pripravljeni.

Ravno zgodnji nismo bili, saj smo pričakovali krajšo turo. Pot do doma pod Storžičem je sprva obetala, vendar pa je na polovici postalo preveč ledeno, da bi upala z avtom do njega. Že pri domu smo zavili preveč levo, tako da smo se nekoliko lovili v gozdu preden smo prišli do vstopa v smer. Pri vstopu se je precej udiralo. Naveza pred nami pa je obrnila in se odpravila v Peto žrelo. Tanja se je zapodila v prvi skok, ki je sprva zgledal precej nedolžen, vendar pa se ji je na sredini ustavilo in ni mogla ne naprej ne nazaj. Zajel jo je tudi manjši pršni plaz. Janez je skok obvozil po levem, ki je bil nekoliko lažji in ji z vrha podal vrv. Z Dominiko pa sva se raje navezali in se po levi prebili na vrh. Pred bivakom, kjer smo imeli malico smo preplezali še en skok.

Nadaljevali smo po smeri, skoki pred nami pa so se kar vrstili. Razmere so bile kar zahtevne, saj je bilo v smeri absolutno premalo snega. Skalni skoki so bili kar precej zahtevni, nobena izmed punc si ni več upala plezati naprej. Janez je mojstrsko opravil s skoki in nas potem vse varoval. Zaradi tega pa smo izgubili kar precej časa. Tik pod vrhom, kjer nas je čakal še zadnji skok sem s presenečenjem pogledala na uro. Bilo je 10 minut do šestih. Še 10 minut in bo padla noč. Megla se je že spustila. Skrbelo me je, ker poti nisem poznala, prav tako nisem dobro vedela, kje se z vrha spustimo v Peto žrelo. Janez ni pričakoval, da se bo toliko časa zadržal v smeri, zato s seboj ni vzel čelne svetilke. Močno se je shladilo, mi pa smo bili od celega dneva precej uničeni. Do dna nas je čakalo kar šest abzajlov. Abzajli v temi so se vlekli kot jara kača, rešilno bilko pa nam je ponudil bivak. Okrog osmih smo se privlekli do bivaka, vsi premraženi, žejni in lačni. Bivak nam je kljub častitljivi starosti nudil kar precej udobja. Peč na drva, plinski kuhalnik in pograd z dekami. Zakurili smo ogenj, stopili sneg in skuhali čaj. Bivak se ni kaj prida segrel, zunaj je bilo krepko pod ničlo, zavijal je mrzel veter, izolacija pa je bila bolj slaba. Zmanjkalo nam je drv. Ker so bila samo 3 ležišča sva se z Dominiko stisnili na eno. Na hrbtu ni bilo mogoče ležati, obračali sva se vsako uro in menjali bok. Vsaj zeblo naju je malo manj.

Vsi premraženi smo dočakali jutro, skuhali čaj in se odpravili dol. Naletaval je rahel sneg. Še dva abzajla in smo se rešili snežene pasti. Zarisal se nam je nasmeh na obrazu. V Kramarjevo se bomo odpravili kdaj drugič, saj imamo proti vrhu še neporavnane račune. Za nami pa je bila razburljiva dogodivščina in vse se je srečno izteklo.