Če bi me vprašali 5 let nazaj, kaj bom počela čez 5 let, verjetno plezanje slapov ne bi bil odgovor. Vedno sem se spraševala, kakšen profil ljudi se odloča za alpinizem in njegove pritikline. V glavi sem imela ljudi brez strahu, ljudi, ki so svobodni. Prevrtimo čas za 5 let in tukaj smo-sem. Plezanje in hribi so odslej postali tudi del mojega življenja. Malce pa je tukaj kriv tudi Andraž, ki me je peljal v moj prvi slap. Nekaj plezarij in pohodov kasneje in že se meniva kam naslednjič? Pade odločitev, da je naslednji cilj Centralni slap pod Prisojnikom. Zmeniva se, da se dobiva ob 12. uri pri Jasni. Da pa le vse ne bi bilo tako punktlih, seveda akademsko zamudim 10 minut. Parkirava malo višje od koče, natovoriva najina nahrbtnika in z urnim korakom pristopiva pod slap. Opaziva, da je ena naveza že v slapu, zato zavoljo varnosti malce počakava z nestrpnim startom. >>Si navezana?<<, odgovorim, da sem in jasno ter glasno rečem >>Varujem!<<. Že se kadi za Andražem ko pleza slap za katerega je ves čas govoril, da je putrčk. Prvi cug CHECK. Drugi cug Andraž ubere neko divjo prečko, vmes še malce zapleše in zapoje, vendar še vedno CHECK. Prideva pod svečo, ki izgleda božjastno hudo. Tudi plezanje je bil svojevrsten užitek, minus mrzel in vztrajen tuš, ki je lil iz sveče. Brez GoreTexa bi bila plezarija prav hitro zaključena. Na naslednji štant sva oba prišla premočena do gat, no, jaz sem imela še v čevljih pravcato Jadransko morje – ampak se nisva dala. Splezava še 2 cuga in voila, že sva na vrhu. Vesela, da sva na vrhu se pripraviva za abzail. Andraž je imel še do tega trenutka pobožno željo, da prideva dol še preden pade mrak. Ker pa nama jo je zagodel hribovski vražiček, se je ob vlečenju vrvi dol, za pripravo novega abzaila seveda le ta zataknila. Hm, gremo gor, prerežemo? Seveda gor! Andraž se ponovno pripravi na plezanje, saj sva mislila, da je vrv zataknjena le nekaj metrov višje. Izkaže se, da se je vrv zataknila na samem vrhu, se zavila okoli štanta, konec pa se je prilepil in zataknil ob skalo. Še nekaj minut in že se kot po planu (le, da je bil sedaj že čas za naglavne svetilke) spuščava v dolino. Odpujsava proti avtu, pospraviva stvari in se odpeljeva k Jožici na zasluženo pijačo in jedačo. All in all, dan je bil krasen in poln smeha, slap odličen, plezarija prava uživancija, nasmeh pa čez cel slap do ušes. Ocena: odl(5)!

Slap se že od daleč vidi

Priprava vrvi

Prvi trije cugi

Andraž se je že zapodil

Nasmeh do ušes

Točno tako kot izgleda...strmo

Sveča ali tuš

zataknjen štrik :/

Andraž Avbelj, 10.03.2022, 23:55